Znanost in naravni jezik

Ilustracija na temo: Mladen Stilinović, 1992, akril na umetni svili, 150 x 250 cm, Coll. Van Abbemuseum, Eindhoven

Besedna čistost in slovnična pravilnost še malo ne obsegata vse izoblikovanosti jezika. […] Jezik more dobiti pravo omikanost samo s tem, ko je postopoma vpeljan v [višje kroge življenja in znanosti]. Taka omikanost pa do zdaj manjka kranjsko-slovenskemu jeziku v večjem obsegu kakor kateremu si že bodi drugemu slovanskemu […], o čemer se lahko vsakdo sam prepriča, če poskusi napisati v omikanem slogu, pa ne mogoče znanstveno delo, temveč samo pismo […].

Matija Čop, 1833

[…] ne bi poznal pravih potreb svojega naroda, če bi zagovarjal odpravo nemščine in nemške kulture tam, kjer gre za višjo kulturo, za višji duševni razmah.

Dragotin Dežman – Karl Deschmann, 1861

»Ker […] nastopi [vladnih strank] zvenijo le še kot obredni samogovori, bolj kot vsako dolgovezenje o avtoritarnosti učinkuje kratek cinični 'wow',« razmišlja politični analitik […].

Dnevnik, 12. aprila 2022

Kakor kaže zadnji navedek, sodobni medijski razumniki ne razmišljajo več o jezikovni politiki, pač pa jo kar samodejno prakticirajo. Samodejno in brez razmisleka, se pravi, po nareku vladajoče ideologije služijo jezikovnemu imperializmu – kakor tudi sicer pritiče ideološki birokraciji v državi odvisnega kapitalizma.

Vladajoče skupine so v post-socialističnih državah obnovile odvisni kapitalizem pod vladavino imperialističnih sil zahodne Evrope in severne Amerike. Imperialistične sile ohranjajo in obnavljajo procese, s katerimi si prisvajajo presežno vrednost iz odvisnih dežel, tudi s »kulturnim«, to je, z ideološkim obvladovanjem. K praksam kulturnega imperializma, ki razdirajo družbene vezi v odvisnih deželah, sodi tudi jezikovni imperializem. Jezikovni imperializem izrinja rabo ljudske govorice v izobraževanju in znanosti, v umetnosti, transnacionalnih podjetjih itn., hkrati pa se vrinja v ljudsko govorico, ji siromaši besedišče in maliči skladnjo. Te prakse že dolga leta dokumentira in analizira Emica Antončič, a se zdi, da doslej še ni pritegnila pozornosti njihovih praktikantov.

Jezikovnemu imperializmu se je mogoče upreti, in odpor je uspešen, če ga podpirajo ustanove. Številne tukajšnje ustanove pa, nasprotno, pogosto raje kolaborirajo. Natančneje: jezikovni imperializem podpirajo odločevalna telesa npr. na univerzah in v znanstvenih ustanovah. Očitno vsaj del birokracije ideoloških aparatov (univerz, inštitutov, akademij) sodi h kompradorski buržoaziji, k tisti frakciji tukajšnjih vladajočih skupin, ki nad domačo družbo uveljavljajo imperialistične interese.

Pričujoče besedilo sem napisal pred leti, ko so državni odločevalci s predstavniki nekaterih znanstvenih in visokošolskih ustanov ponovno predlagali, da bi z zakonom omogočili študijski proces v angleščini. Nekoliko obnovljeno besedilo objavljamo na blogu založbe, saj so jezikovna vprašanja stalnica pri našem delu, v javnosti pa so spet postala aktualna ob sedanjih pobudah za večjo skrb za slovenščino v javni rabi.

Sistemska ureditev povzroča dolgoročne učinke

Če bi zakon omogočil študijski proces v angleščini, bi s tem spremenili sistem in njegovo logiko, sistemska logika pa povzroča temeljne, dolgoročne in pogosto nepričakovane učinke.

Na primer: sistem »točkovanja« znanstvenih objav na visokošolskih in raziskovalnih ustanovah določa nujne pogoje za pripustitev k raziskovanju in visokošolskemu poučevanju. Veljavni sistem je razvrednotil objavljanje znanstvenih besedil v slovenščini in celo v ne-angleških jezikih. Posebej je povzdignil objave v »indeksiranih« revijah, ki pišejo pretežno ali izključno v angleščini in ki jih je do nedavna nadzorovala transnacionalka Thomson Reuters. (Julija 2016 so svoje »posle z intelektualno lastnino in znanostjo« za 3,55 milijarde dolarjev prodali naložbenima skladoma Onex in Baring Asia).

V družboslovju in humanistiki, na kateri se v tem pisanju omejujem, je po kakšnih dveh desetletjih »točkovalnega« sistema rezultat tale: razpadle so tukajšnje znanstvene skupnosti, na univerzi se je bistveno zmanjšalo število znanstvenih problematik (paradigem, raziskovalnih programov), v akademskem in znanstvenem aparatu vlada bolj ali manj ideološko enoumje, na visokošolskih zavodih kakovost ni več merilo, kakovost v visokem šolstvu in raziskovanju je strmo upadla. (Analize, ki so pripeljale do teh ocen, so objavljene v: Avtorska skupina, Kaj po univerzi?, Založba /*cf., Ljubljana, 2013.) Sistem »točkovanja« seveda ni sam povzročil teh temeljnih in dolgoročnih sprememb. Deloval je v širšem družbeno-političnem okviru, ki je pritiskal v isti smeri. Splošni okvir je določala politika vseh slovenskih buržoaznih vlad in parlamentov, politika univerzitetnih vodstev, pritiski EU in podobnih organizacij svetovnega kapitala. A vendar: sistem »točkovanja« je močno prispeval k dolgoročnim razdiralnim učinkom, ki bržkone niso bili v namerah večine tistih, ki so ga vpeljali. Minimalna merila za visokošolske učiteljice in učitelje določa enajstčlanski svet Nacionalne agencije za zagotavljanje kakovosti v visokem šolstvu. Z merili za »točkovanje« gotovo niso hoteli narediti iz tukajšnjega visokega šolstva intelektualne province, prav narobe. A skupaj z vladami, parlamenti, vodstvi univerz so povzročili prav ta učinek.

Značilnosti sedanje razprave

V sedanji razpravi lahko najprej opazimo, da razpravljavke in razpravljavci odgovarjajo na različna vprašanja in da gredo argumenti v različne smeri. Zagovornice in zagovorniki slovenščine opozarjajo na posledice, ki bi jih imela opustitev slovenščine za slovenski jezik in jezikovno skupnost. Zagovorniki angleščine navajajo, da je angleščina jezik sodobne znanosti in mednarodnega občevanja nasploh. Medtem ko branilci slovenščine uporabljajo argumente, ki so jeziku »notranji«, so argumenti privržencev angleščine jeziku zunanji, pragmatični. Prav to, da tabora govorita o različnih stvareh, da se torej v temelju ne razumeta, bi jima lahko omogočilo, da se vendarle sporazumeta. Vprašanje, kako znanost, ki se prakticira na Slovenskem, vključevati v svetovne znanstvene procese, je nekaj drugega kakor vprašanje, kako razvijati znanstveno slovenščino in dvigati splošno omiko na Slovenskem. Urejanje enega vprašanja bi lahko pomagalo urejati drugo vprašanje. Rešitvi bi lahko podpirali druga drugo. Vendar pa niso vse rešitve enega vprašanja take, da bi pomagale k reševanju drugega problema. Vpeljava angleščine v tukajšnje visoko šolstvo in znanost je po mnenju številnih prav tiste vrste rešitev, ki poskuša urejati eno vprašanje, a hkrati onemogoča reševanje drugega problema. Marsikdo meni, da bi z vpeljavo angleščine za jezik študija in znanosti prizadeli razvoj slovenščine in okrnili njeno govorno skupnost. Zagovorniki angleščine še niso dokazali nasprotnega: da razvijanje slovenščine v vseh razsežnostih njenega prakticiranja, tudi v znanosti in na univerzi, lahko ogrozi uveljavljanje tukajšnje znanosti v svetu.

Nadaljnja značilnost razprave je, da vpeljavo angleščine zagovarjajo ekonomisti, naravoslovci, biokemiki …, ljudje, ki se ne ukvarjajo z jezikoslovjem. Očitali so jim, da posegajo v jezikoslovna vprašanja, četudi se nanje ne spoznajo. Vendar očitek ni utemeljen: ekonomisti, naravoslovci, biokemiki … se ne ukvarjajo z jezikovnim vprašanjem, temveč predlagajo rešitev za sociološko vprašanje – kako vključevati tukajšnje znanstvene in akademske prakse v svetovne procese. Ne zanima pa jih, kakšne jezikovne in sociološke posledice bi njihova sociološka rešitev prinesla v tukajšnji družbi. Da ne pomislijo na jezikovne posledice svoje rešitve – na krnitev slovenščine, niti ne preseneča: saj niso jezikoslovci in ne razpravljajo o jezikovnem vprašanju. Razpravljajo pač o sociološkem vprašanju. Da ne upoštevajo socioloških posledic svojega sociološkega predloga, namreč velike možnosti, da bi z njihovo rešitvijo slovensko govoreča družba potonila v novo kolonialno odvisnost, pa tudi ne preseneča: saj vendar niso sociologi!

Naposled je značilno, da vpeljavo angleščine zagovarjajo osebe na položajih moči: ministrice, rektorji, menedžerji. Za slovenščino se zavzema akademski proletariat: zlasti slovenistke, pa kakšen slovenist. Nemara bi morali razmisliti o tej privlačnosti govorice svetovnega gospostva za nosilce lokalnih gospostev.

Razprava je stara, privlačnost govorice gospostva prav tako

Angleščina je v sedanjosti svetovni jezik in tudi govorica svetovnega imperializma. V času, ko sta pisala Čop in Prešeren, je bil v tukajšnjih krajih jezik gospostva nemščina, a nemščina je bila takrat tudi vse bolj prevladujoča znanstvena govorica. S stališča sedanjih privržencev angleščine so se Čop, Prešeren in kolegi odločili iracionalno, ko so se odločili za slovenščino. Tudi Jernej Kopitar je menil, da je slovenščina dobra le za preprostejše jezikovne rabe. Še generacijo po Prešernu je prav kakor sedanji ministri, rektorji in menedžerji mislil prvi kustos deželnega muzeja v Ljubljani, uspešen znanstvenik in menedžer Dragotin Dežman – Karl Deschmann: »Ako se nemščini popolnoma odpovemo, bomo kmalu obskurantizmu in ultramontanizmu zapadli.«

Kakor sedanji nosilci moči je tudi Dežman povezoval slovenščino s provincializmom, v jeziku gospostva, ki ga je imel za jezik omike, pa je videl govorico kozmopolitske emancipacije. Izbiro jezika je povezoval z ideološko pozicijo in s prakticiranjem čisto določene ideologije (nemščina = liberalizem; slovenščina = mračnjaštvo). Za nazaj vidimo, da je Dežman naredil dve napaki. V »kulturi« je videl vrednoto, ne pa ideološki aparat gospostva. Ni upošteval, da je iz vsakega jezika, tudi iz jezika podrejenih, mogoče narediti »kulturo« – ki bo nemara bolj emancipacijska kakor kultura gospostva.

Dežman je obveljal za »narodnega odpadnika«, četudi je bil soliden znanstvenik in je iz kranjskega deželnega muzeja naredil zgledno ustanovo. A navedimo še drugačen primer, ki opozarja, da je bila tudi odločitev za slovenščino lahko dvorezna. Življenjska pot Ivana Prijatelja je bila Dežmanovi v marsičem nasprotna. Če bi bil Prijatelj poslušal svoje učitelje in odšel na nemške univerze predavat slovanske književnosti, bi bil bržkone razvil izjemne teoretske nastavke, ki jih je nakazal v sijajni študiji o Vstajenju Leva Tolstoja. V tisti razpravi je za kakšnih sedemdeset let prehitel književno vedo svojega časa, pisal je v duhu poznejših post-kolonialnih študij. A odločil se je za slovensko književnost, za slovensko univerzo, še preden so jo ustanovili – in se ujel v past, zaradi katere je bilo njegovo veliko delo o Kersniku, kakor piše Anton Slodnjak, že ob izidu zastarelo. Prijatelj se je angažiral na fronti, ki jo je bil Dežman spregledal, iz jezika podrejenih je pomagal narediti jezik kulture, a naivno ni upošteval, da je kultura, skupaj z univerzo, navsezadnje ideološki aparat gospostva tudi pri podrejenih jezikih. Kultura, ki jo je Prijatelj tako bleščeče pomagal ustvarjati, je bila kultura podrejenega naroda v imperialni konstrukciji. Po prvi svetovni vojni pa je bil le profesor na že ob ustanovitvi zastareli humboldtovski univerzi v kulturni provinci obrobja evropske periferije.

Odnos med jeziki gospostva in podrejenimi jeziki ima, kakor vidimo, tudi v slovenščini svojo zgodovino. A tokrat se je vprašanje postavilo v posebni obliki odnosa do angleščine, »svetovnega jezika znanosti«. Postavilo se je na ravni odnosa med znanostjo in naravnim jezikom. Tudi to vprašanje ima svojo zgodovino – tokrat evropsko, tesno povezano z začetki moderne znanosti. 

Jezikovno vprašanje ob začetkih moderne znanosti

Na prvi pogled je videti, kakor da za tiste znanosti, katerih »jezik« je matematika, naravni jeziki niso pomembni. Zato, se zdi, v teh znanostih izberejo pač tistega izmed za znanost ne prav pomembnih naravnih jezikov, ki ga razume in piše največ znanstvenic in znanstvenikov. Zdaj naj bi to bila angleščina, sedanji mednarodni jezik znanosti, kakor nam zatrjujejo. V luči teh trditev nas mora vsaj presenetiti, da se je tisti znanstvenik, ki je prvi izrekel misel, da je »jezik« znanosti matematika, zavzemal za jezik, ki takrat ni bil mednarodni jezik znanosti, – zavzemal se je za ljudski naravni jezik, za favella toscana, toskansko govorico.

Začetnik moderne znanosti Galileo Galilei je izhodišča nove znanosti predstavil v spisu Il Saggiatore (1623; naslov pomeni natančno zlatarsko tehtnico). Svoje življenjsko delo je povzel v Dialogu o dveh glavnih sistemih sveta, ptolemejskem in kopernikanskem (1632) in v Razpravah in matematičnih dokazih o dveh novih znanostih (1638). Vse tri najpomembnejše spise je napisal v ljudskem jeziku, ne v latinščini, ne v takratnem mednarodnem jeziku učenega občestva. Galilej je postavil izhodišče moderne znanosti s trditvijo, da je »knjiga sveta napisana v matematičnem jeziku« – pa se je vendarle ukvarjal tudi s problematiko naravnega jezika in prakticiral rabo ljudskega jezika, ne takrat etablirane latinščine.

Prvi spis, ki ga je Galilej podpisal, je bil navodilo za uporabo kompasa. Napisal ga je v »toskanski govorici«, saj ga je, kakor je zapisal v nagovoru bralcem, namenil tistim, ki se »bolj razumejo na vojsko kakor na latinščino«. Razlogi, zakaj je Galilej izbral ljudski jezik, so bili na videz znanosti zunanji: komerciala, varovanje monopola in prodaja izdelka. Ti razlogi zadevajo tehnično uporabo znanstvene teorije. Tehnična uporabnost pa je ena izmed določujočih značilnosti moderne znanosti. Iz srednjeveške aristotelovske znanosti ni bilo mogoče izpeljati uporabne tehnike.

Galilejevi profani razlogi za uporabo ljudskega jezika in ne elitistične latinščine izhajajo iz temeljnih značilnosti njegove znanosti, iz tehniške razsežnosti moderne matematizirane znanosti. Tehniška moč moderne znanosti je bistveno spremenila status znanstvene prakse. Srednjeveška znanost je, zlasti s teologijo in pravom, delno pa tudi prek sedmero svobodnih veščin, posegala neposredno v družbena razmerja, ohranjala, obnavljala in spreminjala je odnose gospostva in podrejenosti, zavezništev in sporov, menjav med ljudmi. Moderna galilejevska znanost pa oblikuje odnose med človeštvom in naravo, »obvladuje naravo« in šele prek te razsežnosti vpliva tudi na medčloveška razmerja. Moderna znanost je uporabna in demokratična, njene tehnične rešitve je mogoče neposredno posnemati, zato se z njo začnejo postavljati vprašanja »intelektualne lastnine«, »varstva avtorskih pravic«, se pravi, monopola na trgu izdelkov. Galilejev kompas so začeli izdelovati tudi drugi, zato je napisal navodilo za uporabo in si tako hotel zavarovati svoj »delež na trgu«. V besedilu ni pozabil opozoriti, da navodilo ni uporabno, če bralec nima pri roki kompasa. Navodilo je prodajal samo skupaj z instrumentom.

Galilej pa je imel še druge razloge za izbiro ljudskega jezika.

Galilejeva znanost je v tem, da matematično zapiše pravilnosti, ki jih je dognal z eksperimentom. Toda od čutnega zaznavanja eksperimenta do matematičnega zapisa ni mogel, če ni vnaprej določil, kaj v eksperimentu opazuje – če ni vnaprej izdelal konceptov, ki organizirajo eksperiment in ki so predmet matematičnega zapisa. Med eksperimentom in zapisom v umetnem jeziku je tako konceptualizacija v naravnem jeziku. Brez konceptov si ne bi bil mogel zamisliti eksperimenta: a brž ko je s koncepti organiziral eksperiment, pravilnosti, ki so se v njem pokazale, ni bilo več mogoče ločiti od njihovega matematičnega zapisa. Izdelava konceptov v naravnem jeziku (gibanje, pospešek, prenos gibanja …) je torej notranji moment matematizacije v umetnem jeziku. A to tudi pomeni, da ne gre za naravni jezik nasploh in kar tako – temveč za prav posebno prakso v naravnem jeziku: za prakso teoretske konceptualizacije, za prakticiranje posebnega govora – znanstvenega govora, kakršnega poprej v naravnem jeziku ni bilo.

Jezikovno vprašanje ob začetkih moderne filozofije

Za začetnika moderne filozofije velja Renée Descartes. Novo filozofijo je utemeljil v Razpravi o metodi (1637): napisal jo je v francoščini, ljudskem jeziku, ne v latinščini, jeziku zahodnoevropske šolske učenosti. Descartesovo filozofsko izhodišče je bilo, da je mogoče iskati resnico v znanostih le tako, da vodimo razum s pravilno metodo. Razpravo o metodi je zasnoval metodično, se pravi, tako da način, kako je predstavil metodo, ustreza tistemu, kar je predstavil. Razpravo je napisal v ljudskem jeziku: kakor da je prva poteza v pravilni metodi izbira pravega jezika, in ta je bil za Descartesa ljudski jezik. Ali: kakor da je bilo mogoče pravo metodo pravilno predstaviti le v jeziku, ki ni jezik šolske učenosti. Utemeljeval je umetno metodo – v temelj pa ji je postavil naravni jezik.

Začetnika moderne znanosti in filozofije sta se odločila proti jeziku mednarodne učene skupnosti in sta najpomembnejša dela napisala v ljudskih jezikih, ki sta bila tudi njuna materina jezika. O tem velja natančneje razmisliti, zdaj ko državna, univerzitetna in gospodarska oblast zahtevajo od znanstvenic in znanstvenikov, visokošolskih učiteljic in učiteljev, da v znanosti in pri pouku opustijo slovenščino in prevzamejo angleščino, jezik mednarodne učene skupnosti.

Znanost: Galilej

K začetkom moderne znanosti in filozofije torej sodi posebna jezikovna politika: prakticiranje ljudskih jezikov proti institucionalizirani latinščini obeh glavnih zahodnoevropskih ideoloških aparatov – papeške cerkve in univerz.

Galilej je nasprotje med »legitimnim« jezikom (kakor bi rekel sociolog Pierre Bourdieu) in ljudsko govorico tudi retorično izkoristil: v polemičnem besedilu Il Saggiatore navaja nasprotnika v njegovi latinščini, svoje izpeljave pa ubeseduje v ljudskem jeziku. Spis je kompleksno dialogičen: po zvrsti je epistola, pismo, naslovljeno na kolego z Accademia dei Lincei Virginia Cesarinija; po vsebini je polemika z razpravo o kometih Lotaria Sarsija (psevdonim matematika jezuita Orazia Grassija); posvečen je papežu Urbanu VIII. Galilei je v vseh treh najpomembnejših spisih prakticiral dialoški postopek. V Dialogu o sistemih sveta se soočajo trije protagonisti. Salviati zastopa novo znanost in heliocentrični sistem, Simplicio stari aristotelizem in ptolemejski sistem, Sagredo pa je radoveden ne-znanstvenik, ki ocenjuje moč obojih argumentov – in je zastopnik bralca, bralke, predstavljen kot sogovorec v tekstu. V Razpravah in matematičnih dokazih o dveh novih znanostih nastopajo iste osebe, a v bolj niansiranih vlogah: Simplicio zastopa Galilejeve mladostne poglede, Salviati njegove končne teorije, Sagredo pa njegova stališča iz vmesnega obdobja.

Z dramatizacijo besedila (v nasprotju z enoglasnim traktatom, takrat kanonično obliko znanstvenega teksta) je Galilej prenesel v književni postopek postopke znanstvene prakse: soočanje hipotez, tehtanje argumentov, odprtost razmišljanja …

Vendar pa Galilej ni prakticiral ljudskega jezika, samo da bi proizvedel retorične učinke. Retorika bi se mu bila nemara lahko posrečila tudi v latinščini. Četudi bi se bil moral nenehno spopadati z utrjenimi obrazci, klišeji, manierizmi šolske latinščine – in zlasti z njenim samodejnim aristotelizmom. Kar daje misliti, da retorike, sloga, načina predstavitve ni mogoče zares ločiti od tistega, kar predstavitev predstavlja, kar retorika ubeseduje. Galilej je pisal dialogično ali, natančneje, »večglasno«, polifono. Tako pa je mogoče pisati le v jeziku, ki dejansko obstaja v množici raznorodnih govornih praks. Tak jezik je bil ljudski jezik. Etablirana (šolska in humanistična) latinščina je bila z govornimi praksami skopa. Omejevala se je na kakšna dva cerkvena govora (teologijo, politiko), na univerzitetni govor z nekoliko bolj razširjenim pravnim govorom, in na humanistični govor. Seveda je obstajala tudi v slovstvu Starih, tam je bila vsaj nekoliko tudi »večglasna« (zlasti v »nizkih« zvrsteh), a to je vendarle bila le arhivska govorica, ne pa živo večglasje. Ta pičla latinska ponudba je bila povrh še družbeno omejena, prakticirale so jo le maloštevilne pismene elite. Jezik torej ni zgolj orodje, zgolj zunanji instrument: obstaja v dejanskih praksah, teh je v vsakem trenutku omejeno število. Kdor uvaja novo prakso, kakor je Galilej vpeljeval znanstveni govor, mora novotariti, izumljati nove jezikovne možnosti – za to pa močno institucionalizirani jeziki niso najbolj primerni, še zlasti če so elitistični.

Če govorimo o jezikovni »rabi«, se zavajamo. Ta način izražanja nakazuje tiho umevanje, da je jezik orodje, le sredstvo, da »ubeseduje« nekaj drugega, namreč misel. To izražanje zanemarja, da je snov misli jezik, natančneje, da je material mišljenja govor. Za jezik to pomeni, da ga ni mogoče ločiti od misli, ki se v njem mislijo, od govorov, ki jih v njem prakticirajo. Jezik brez znanstvene govorice je občestvo brez znanstvene misli.

Latinščina, »mednarodni« jezik takratne znanosti, je bila v Galilejevem času jezik papeške cerkve in univerz, se pravi, govorica ideoloških aparatov gospostva. Ni pa bila jezik tiste nove znanosti, ki jo je prakticiral Galilej. Če bi bil pisal v latinščini, bi se bil moral pri vsaki besedi, ob vsakem stavku spopadati z »ustaljeno rabo« v tem jeziku, z govornimi praksami, ki so jih edine prakticirali v tem jeziku, torej z ideološkim pritiskom tiste ideologije, s katero je ravno prelomil, ko je vzpostavil problemsko polje nove znanosti.

To so torej razlogi, zakaj je Galilej zavrnil latinščino, »mednarodni« jezik tiste znanosti, s katero je njegova znanost prelomila. Pojasniti moramo še razloge, zakaj je izbral ljudski jezik, natančneje, svoj materni jezik.

Galilej je v ljudskem jeziku prakticiral znanstveni govor, se pravi, vrsto govora, ki ga dotlej v ljudskem jeziku ni bilo. Še več: vpeljal je govor, ki ga dotlej ni bilo še v nobenem jeziku. 

Skrbno je odbiral možnosti, ki mu jih je ponujal naravni jezik: prednost je dajal samostalnikom, pri glagolih trpnemu načinu ali neosebni rabi, pri obojih abstraktnim izrazom, omejil je pomensko bogastvo besed in jih uporabljal enosmiselno – skratka, besede je predelal v koncepte, discipliniral je semantiko in zato okrepil sintakso, uveljavil je objekt proti subjektu, proces proti agensu …

A govorne prakse delujejo nazaj na jezik, v katerem se proizvajajo. Jezik, kateremu so proizvedli novo govorno zvrst, ni več tisti jezik, kakršen je bil poprej, ko te prakse v njem še ni bilo.

Vzemimo samo najpreprostejšo novost – obogatitev jezikovnega slovarja. Galilejev znanstveni govor je v besedišče ljudskega jezika vpeljal znanstvene koncepte, se pravi, v jezik je vpeljal nove izraze ali pa je starim dodal nove pomene. Vpliv Galilejevega znanstvenega govora na naravni jezik lahko precej zanesljivo opazujemo, če beremo zapovrstne izdaje besednjaka, ki ga je izdajala Accademia della Crusca, takrat edinega slovarja govorice, ki je pozneje postala standardna italijanščina. Galileja so sprejeli v Akademijo leta 1605, a je, kakor kaže, le občasno sodeloval pri sestavljanju besednjaka. Od druge izdaje leta 1623 naprej je opaziti pospešeno množenje znanstvenih in tehniških terminov z galilejevskimi definicijami. Tretja izdaja iz leta 1691 pa med viri že izrecno navaja Galilejeva dela.   

Paradigmatski odnosi med označevalci so z novo govorno prakso postali bogatejši, zato je njihova sintagmatska povezava postala pomembnejša. Ista beseda zdaj lahko pomeni več, saj je ob vseh dosedanjih »naravnih« pomenih pridobila še en, konceptualni pomen – in način, kako je sintaktično povezana z drugimi besedami, določa, kako jo je treba razumeti, kot koncept ali v katerem izmed njenih nekonceptualnih pomenov. Koncept bodo prej ali slej doletele tudi ideološke rabe – in zdaj bo treba pri rabi in pri razumevanju odločiti, ali je izraz mišljen kot koncept ali kot ideologem, in če kot ideologem, v obzorju katere ideologije ga je razumeti. Bogatejši ko po pomenu postajajo izrazi jezika, natančnejše morajo biti njihove govorne rabe. Čop bi rekel, da jezik »pridobiva omikanost«, Prešeren pa, da se »kultivira«.

Velja pa tudi narobe: samo v jeziku, ki ves čas nastaja skoz množico govornih praks, kjer torej znanstvena pravilnost nikoli ni vnaprej »jezikovno« zagotovljena, je mogoče prakticirati znanstveni govor, ki bo s pravilnostjo jezikovnih izbir in postopkov dosegel znanstveno resnico. Kjer bo torej znanstvena resnica izhajala iz pravilne jezikovne politike.

Filozofija: Descartes

Prav to, da dejansko obstoječi jezik ustvarjajo govorne prakse, ki potekajo v njem, je bil bržkone razlog, da je Descartes izbral francoščino, ne pa latinščine. Takratna latinščina je bila preveč »kultivirana«, a omikana je bila v napačni smeri. V njej je bilo preveč usedlin sholastike in humanizma, da bi se lahko jasne in razločne ideje skoznjo jasno in razločno izrazile. Kultiviranost latinščine, ki je bila tedaj že dolgo izključno jezik »mišljenja«, je prinašala preveč navideznih garancij za resničnost izjav, izrečenih v tem jeziku. Jezik šolske učenosti je zbujal lažno iluzijo, da že pravilna raba zagotavlja resničnost izrečenega. Univerzitetna, cerkvena in humanistična latinščina so delovale kot Bourdieujeva »legitimna govorica«: izražanje v tem jeziku je delovalo kot jamstvo za resničnost izjav, izrečenih v tem jeziku.

Prav ljudski jezik je s svojimi mnogoterimi govori, torej s tem, da ni nudil nobene vnaprejšnje garancije, silil pisca, da si izumi novo govorno prakso in skoznjo pride do resnice. Tedaj je pravilnost izjavljanja zagotavljala resničnost izjav. Descartesova govorna praksa v francoščini je ničta stopnja razlike med metodo in njenim dosežkom, med pravilno metodo in resnico. »Performativnost metode« pa je prav poanta Descartesove razprave o metodi.

Naravni jezik potemtakem ni nekaj, kar bi bilo zunanje znanstvenim postopkom, ni nevtralno orodje, ki bi gluho prenašalo nekje drugje pridelane izdelke. Operacije v naravnem jeziku lahko pospešijo umetno znanstveno formulacijo; na drugi strani govorni avtomatizmi, klišeji, semantične nebuloze ovirajo znanstvene postopke. Tudi ni »isti« naravni jezik v enakem razmerju do različnih znanstvenih praks. Descartes, denimo, zavrača humanistično učenost in z njo humanistično latinščino. Pred njim so humanisti zavrnili sholastično znanost in srednjeveško latinščino – v imenu obnove klasične latinščine. Obnavljanje klasične latinščine v humanizmu je proizvedlo humanistično omiko, ki je dosegla zelo solidne rezultate v kritiki tekstov, zgodovinopisju, politični znanosti. Humanizem je navsezadnje proizvedel neoplatonizem, ta pa je ustvaril intelektualno okolje, v katerem je postala možna galileijevska revolucija. Galilejevska znanost je diskreditirala humanistično vedo, Descartes je izpeljal filozofske nasledke galilejevske znanosti in pokopal humanizem. Humanistična latinščina, proizvod alternativne prakse v latinskem jeziku, je sprva pognala intelektualni razvoj – potem pa so jo prelomi, ki jih je sama omogočila, poslali na smetišče zgodovine.

Dante: prednost ljudske zgovornosti

Dante Alighieri je bil prvi, ki je v nedokončani latinski razpravi O ljudski zgovornosti (1303–1305) zagovarjal prednost ljudske govorice pred latinščino cerkve in univerz. Ljudska govorica je za Danteja »plemenitejša«, ker je naravna, medtem ko je latinščina umetna, Dante ji pravi »gramatika«. V ljudskih govoricah se neposredno uveljavlja od boga dana obča človeška sposobnost govora. To je tisti govor, ki ga je človeški rod uporabljal od vsega začetka in ki se govori po celem svetu. Potem ko je bog kaznoval človeštvo zaradi napuha in mu zmešal jezike, ljudstva sicer govorijo z različnimi skladnjami in z različnimi besedami – a je to vendarle ista prvotna naravna govorica. Medtem ko je tisti drugi govor, ki mu Dante pravi »gramatika«, le drugoten, umeten, imeli so ga Rimljani in imajo ga Grki in še nekateri, vendar pa ne vsi. V sodobni latovščini rečeno: »gramatika« je za Danteja struktura, ljudska govorica pa množica praks.

Mnoštvenost ljudskih govornih praks je po Danteju trojna: časovna, zemljepisna in družbena. Ljudski govori se spreminjajo skoz čas, razlikujejo se glede na kraj in glede na družbeno ustanovo, v kateri jih prakticirajo. Prav zato so iznašli »gramatiko«: »ta ni nič drugega kakor nespremenljiva identičnost govorov raznih časov in krajev«. Zato se tudi ne more spreminjati. Nespremenljivost »gramatike« omogoča, da se tisti maloštevilni, ki so se je v dolgih letih in z obilo vztrajnosti naučili, sporazumevajo onkraj mnogoterosti ljudskih govoric. A to je tudi vse, kar zmore ta elitistični govor.

Nasprotno se ljudska govorica spreminja in njena spremenljivost je za Danteja odlika. Dante sicer ne pravi izrecno, a iz besedila lahko razberemo, da so jezikovne spremembe dveh vrst. Prve so tako rekoč naravne, izhajajo iz nestanovitnosti in premenljivosti človeške narave, govor se skoz čas in med kraji spreminja, kakor se razlikujejo nravi in običaji. Te spremembe so sicer nujne, a same na sebi ne proizvedejo nič posebno imenitnega, iz njih nastajajo kvečjemu »občinske«, »municipalne« ljudske govorice, ki jih pogosto obremenjujejo čudaštva, včasih pa zdrsnejo celo v robatost in divjaštvo.

Spremembe, ki lahko prinesejo jeziku sijaj, izhajajo iz različnih družbenih prakticiranj govorice. Do teh sprememb pride z zahtevnejšimi govornimi praksami. Zlasti s poezijo. Zares imenitna pa bo tista govorica, ki jo bodo omikale višje politične prakse. Dante je imel presenetljiv čut za politični pomen jezika, čut, ki ga manjka sedanjim tukajšnjim politikom. Govorica, ki bo vredna, da postane skupna vsem v Italiji (»skupna vsem, nikogaršnja last«), je napisal, se bo vzdignila nad sedanje občinske govore s poezijo, z govorno prakso na dvoru in na sodiščih. Združitev Italije pod enotno oblastjo in izdelava tistega, čemur bi zdaj rekli knjižna italijanščina, sta bili za Danteja eno in isto podjetje. Jezikovna politika in državna politika sta bili zanj tesno speti v enoten načrt. Izjemen intelektualni dosežek, če pomislimo, da je Dante živel v svetu, kjer ni bilo moderne samostojne politične sfere.

Če Dantejeva razmišljanja prevedemo v sedanjo govorico, bi rekli, da je izdelal načrt za nacionalni jezik. To je tisti jezik, ki je »skupen vsem, nikomur lasten«. Dejansko obstoječi »občinski« govori se »vrtijo okoli njega kakor vrata okoli tečajev«, je napisal Dante. Soustvarjajo ga različni ideološki govori, zlasti tisti v vladajočih aparatih, na dvoru in na sodiščih – in pa poetični govori, estetske govorne prakse, te drugotne obdelave ideoloških govorov. Jezik, ki ga je načrtoval Dante, je matrica neskončne množice dejansko obstoječih in še možnih govorov, vsem je skupen – a noben poseben govor si ga ne more prisvajati samo zase. Razločujoči potezi tega jezika sta, da nima privilegiranega nosilca in da obstaja samo v množici govornih praks. Zato so pozneje tisti, ki so ustvarjali nove, dotlej neobstoječe govorne prakse, kakor Galilej moderno znanost ali Descartes moderno filozofijo, lahko pisali ali so celo morali pisati v tem jeziku, ne pa v »gramatiki«. Latinščina je bila pravo nasprotje dantejevskemu jeziku: njeni institucionalni nosilci, cerkev in univerze, so imeli tako rekoč izključno pravico do nje; v njej sta dejansko obstajali in bili možni samo dve govorni praksi – prava vera in šolska učenost.

Humanistična latinščina

Danteju se ni posrečilo jezikovno poenotenje, pa tudi do politične združitve Italije ni prišlo v njegovem času. Kakšnega pol stoletja po njegovem spisu je začel zmagoviti pohod latinski humanizem. Za nas je pomembno, da je bilo za zgodovinski uspeh humanizma (pa tudi za njegove meje) odločilno, da si je zagotovil trojno oporo: v kulturnih praksah, v novem prakticiranju jezika in v svojih posebnih ustanovah. Humanistične alternativne vednostne prakse in alternativna jezikovna politika (posnemanje klasične latinščine) so si ustvarile tudi alternativne institucionalne nosilce, humanistične akademije. Humanizem je bil celosten projekt in je postavil nov trikotnik, v katerem je jezik nosilna stranica: nova vednost (humanistične študije) – nov jezik (posnemanje klasične latinščine) – nove ustanove (akademije).

Dante je teoretsko zasnoval nov jezik, vedel je, da skupnega jezika Italije ne more biti brez skupnih ustanov, dvora za vso Italijo in enotnega sodnega sistema – ni pa mogel vedeti, da ga brez nove vednosti tudi ne more biti. Namesto na vednost (ki je bila tisti čas latinska in monopol univerz) se Dantejeva konstrukcija opira na lepo književnost. Humanizem je bil celovitejši, za kratek čas je res vzpostavil celotni trikotnik (kultura-jezik-ustanove) – a njegova meja je bila, da je bil politično in jezikovno elitističen. Vrh tega je bila humanistična veda še srednjeveške vrste, njene »tehnične« izpeljave so delovale neposredno na medčloveške odnose, moderna tehnika je bila zunaj njenega obzorja.

Prelomno šestnajsto stoletje

Do odločilnega preloma je bržkone prišlo v šestnajstem stoletju. Leta 1522 je Martin Luter izdal nemški prevod Nove zaveze. To ni bil prvi nemški prevod, pred njim so menda že vsaj osemnajstkrat prevedli celotno biblijo. A Luter je svoj prevod namenil množični ljudski rabi in ga hkrati izdelal v visokem jeziku. Lutrovo jezikovno prakso je podpiralo množično versko gibanje in nosile so jo nove verske ustanove. Kakor humanizem je tudi protestantizem vzpostavil nosilni trikotnik vera/kultura-jezik-ustanove. A protestantski trikotnik ni bil elitističen kakor humanistični, bil je množičen in ljudski, zato so se nanj marsikod oprli procesi, ki so sčasoma pripeljali do nacionalnih jezikov. Protestantske biblije v ljudskih jezikih so v 16. stoletju eksplodirale: holandska (1526), angleška Velika Biblija (1535) in poznejša »ženevska Biblija« (1557), poljska 1563, španska 1569, češka 1579-1594, slovenska 1583. Potem ko je bog spregovoril v ljudskih jezikih, je bilo samo vprašanje časa, kdaj se mu bo pridružil še Aristotel.

V šestnajstem stoletju se je začela oblikovati administrativna monarhija, se pravi, centralizirana moderna država. Enotna država – enoten jezik.  Tako je, denimo, francoski kralj Franc I. leta 1539 izdal kraljevsko ordonanco, s katero je vpeljal francoščino za jezik prava in uprave v kraljestvu, danes bi rekli za uradni jezik v državi. Deset let pozneje je Joachim du Bellay objavil Obrambo in slavo francoskega jezika. Vzpostavil je obrazec, ki je v Franciji obveljal stoletja: enotna država – enoten jezik – visoka književnost v (nacionalnem) jeziku. 

Za naše razmišljanje je zlasti zanimivo dogajanje v Italiji. Tu je teoretska refleksija ves čas spremljala uveljavljanje ljudskega jezika in je bila odločilna pri njegovem oblikovanju. Ljudski jezik se je v Italiji uveljavljal v razmerah politične razdrobljenosti ter proti pritisku latinske cerkve in konservativnih univerz. Edino oporo je imel v lepi književnosti in v ustanovah, ki so podpirale estetske prakse (mecenat, kultura lokalnih dvorov, zbirateljstvo). Od tod bržkone takrat prevladujoči esteticizem v jezikovni politiki ljudskega jezika. Osrednja osebnost te jezikovne politike je bil Benečan Pietro Bembo.

Leta 1525 je Bembo izdal knjigo dialogov Proze, v katerih se razpravlja o ljudskem jeziku. Bembo je na obravnavo ljudskega jezika prenesel tako humanistično filološko metodo kakor humanistično elitistično ideologijo. S humanistično filološko veščino je skiciral prvo slovnico italijanskega jezika. Humanistično ideološko nasprotje »visoki jezik (klasična latinščina) / nizka govorica (ljudski govor)« je prenesel na ljudski jezik in vzpostavil nasprotje med (visokim) pisnim ljudskim jezikom in (nizkimi) ljudskimi govori. Za pisanje poezije je postavil Petrarkov zgled, za prozo Boccaccia. Priporočal je govorico, ki je bila takrat že starejša od poldrugega stoletja. Bembov obrazec je odločilno vplival na zgodovinske procese: vsi evropski nacionalni jeziki so se poslej oblikovali kot knjižni jeziki. Oblikovali so se normativno, normo pa je določal književni kanon.

Leta 1542 je izšel Dialog o jezikih Speroneja Speronija, ki se še posebej ukvarja prav z našim problemom: kateri jezik je najbolj primeren za filozofijo, znanost in za pouk na univerzi. Speroni je v Dialogu najprej predstavil tri takrat prevladujoča stališča: univerzitetno vztrajanje pri latinščini in grščini; Bembovo normativno toskanščino; omikano dvorsko rabo sodobnega jezika, kakršno je zagovarjal, denimo, Baldassare Castiglione, pisec Knjige o dvorjanu (1528), napotil o ustreznem ravnanju in vedenju tistih, ki se družijo z mogočniki, jih razsvetljujejo in jim svetujejo.

Proti koncu spisa je Speroni uvedel še četrto stališče. Dialog sicer ne zagovarja nobene jezikovne politike posebej, a iz drugih virov vemo, da je bilo prav to četrto stališče tudi Speronijeva pozicija. Učenje latinščine in grščine je zguba časa. Mladi ljudje na vrhuncu intelektualnih moči zapravljajo čas z učenjem mrtvih jezikov, namesto da bi v sodobnem jeziku ustvarjali nova dela v filozofiji in znanosti. Ko se naposled naučijo starih jezikov, ne zmorejo več drugega, kakor da komentirajo stare pisce in prežvekujejo njihove modrosti. Edino smiselno je prevesti stare mojstre v sodobne jezike in se takoj lotiti proizvodnje filozofije in znanosti v jeziku, ki ga govorimo vsak dan – kakor so v svojem času delali prav ti nekdanji učenjaki. Le tako se bomo rešili iz sedanje dekadence in ustvarili dela, ki se bodo lahko enakovredno kosala z deli Starih. Speroni je »četrto stališče« predstavil zagnano, z močnimi izrazi in jasno poanto: ni privilegiranega jezika. Uporabil je prav ta izraz: »lingua  alcuna  del  mondo non  possa  aver  da  sé  stessa  privilegio  di  significare  i  concetti  del  nostro  animo; noben jezik na svetu ne more imeti sam na sebi privilegija, da označuje pojme našega duha«. Noben jezik nima privilegija: v vseh jezikih je mogoče izraziti vse od vsakdanjih potreb do znanstvenih resnic in filozofskih modrosti. Zato je treba prevajati.

To je bržkone prelomna točka. Ko ni več posvečenih jezikov in so vsi jeziki enakovredni, postane materin jezik posebej pomemben za vsakega govorca in govorko, za vsako kulturo, za vsak govorni kolektiv. Od tega preloma naprej je mogoče postaviti in reševati problematike, ki jih poznamo tudi iz zgodovine slovenskega jezika. Katere vrste govorov je mogoče prakticirati v jeziku? Kako razširiti njegovo govorno sposobnost? Kakšne proizvodne strategije za razne vrste govorov? Kakšne prevajalske strategije za razne vrste govorov? Pri prevajanju se potem postavijo vprašanja »zvestobe izvirniku«, specifični problemi, ker prevoda ni mogoče ločiti od interpretacije, splošni problemi, ker je pri prevajanju treba inovirati in segati prek ustaljenega jezikovnega stanja, a hkrati ohranjati stik z njim …

Vseh teh težav bi se znebili, če bi se vrnili k neenakopravnosti jezikov, če bi si izbrali privilegirani jezik, namesto nekdanje latinščine, denimo, sedanjo angleščino. A »vse te težave« niso nič drugega kakor prakticiranje materinega jezika. Če bi se jim odrekli, bi se odrekli materinemu jeziku. Z »vsemi temi težavami« bi se potlej bodli drugi, materni govorci in govorke angleščine, mi pa bi ostali brez jezika, papagaji v angleščini in momljavci v slovenščini.

Sedanji spor

Spopad, ki se v Sloveniji ta čas bije o vprašanju jezika v znanosti in visokem šolstvu, v marsičem spominja na jezikovne boje v preteklosti. Nasprotje je pravzaprav isto: ali jezik gospostva, jezik gospodarskih, političnih, vojaških in ideoloških aparatov »Zahoda« – ali slovenščina, ljudska govorica. Tudi igralci so si podobni: latinščino so nekdaj zagovarjali dostojanstveniki katoliške cerkve in univerzitetni učitelji – ljudske jezike so uveljavljali tisti, ki so prakticirali novo znanost, novo filozofijo, novo poezijo. Zdaj jezik svetovnega gospostva uveljavljajo ministrice, rektorji in menedžerji – nosilci lokalnih gospostev.

Privrženke in privrženci angleščine poskušajo predstaviti spor, kakor da bi bil spopad med svetovljani, kakršni so ministrice, rektorji in menedžerji – in provincialci, ki da branijo svoj nekonkurenčni zapeček. O vrednostnih razsežnostih te predstave ne kaže zgubljati besed. Bolj zanimive so njene predpostavke: kakor da tisti, ki predavajo in pišejo v slovenščini, ne bi mogli pisati in predavati tudi v angleščini; kakor da se študentke in študenti, ki pridejo študirat v Slovenijo, ne bi zmogli naučiti slovenščine.

Te predpostavke ne držijo. Glede prve je zadosti, da si ogledamo bibliografije. Za drugo je zadosti, da se spomnimo časov, ko so tuji študenti in študentke, zlasti iz neuvrščenih držav, prihajali k nam študirat za celotno trajanje študija in so se naučili slovensko.

Iz kakovosti jezika v družboslovnih in humanističnih revijah je mogoče sklepati, da tisti, ki jim je glavna skrb pisanje v angleščini, pišejo slabo slovenščino. Domnevati nas mika, da oni, ki bi radi privabili študentke in študente s predavanji v angleščini, nemara ne predavajo nič takega, zaradi česar bi bilo vredno naučiti se slovenščine – saj je isto šolsko učenost mogoče pridobiti tudi na vseh drugih utrdbah vladajočih ideologij. Tako resnična konkurenčna prednost ni študijski proces v angleščini, temveč morebitna cenenost življenja v Sloveniji. A če je te vrste razmislek še razumljiv pri neoliberalnih rektorjih, je težko doumeti, zakaj bi ministrice in menedžerji hoteli, da se univerze uveljavljajo zaradi nemara nižjih življenjskih stroškov v Sloveniji, ne pa s kakovostjo študijskega procesa.

»Internacionalizacija« in provincializacija

Geslo potujčevalcev je »internacionalizacija znanosti«. Geslo je nenavadno, saj nacionalnost ni pomembna prvina v znanstvenih in študijskih praksah. Pač pa pomeni veliko pri znanstvenih in študijskih ustanovah. V odnosih med institucijami »nacionalnost« pomeni marsikaj slabega za »male nacije«: podrejenost, obrobnost, omalovaževanje, diskriminacijo. Poglejte statistiko, kako majhen delež evropskih raziskovalnih projektov vodijo v postsocialističnih deželah.

Sedanja ljubezen lokalnih političnih, gospodarskih, ideoloških oblastnikov je videti del splošnega pohoda »zahodnih« imperijev, ki poskušajo svoj gospodarski zaton nadomestiti z vojaško prevlado, s političnimi manipulacijami – in tudi z ideološkim gospostvom. K temu pohodu sodi uničevanje javnega šolstva, ponižanje visokega šolstva v dobavitelja cenene strokovne delovne sile »tržnih profilov«, vpeljava korporativnega upravljanja na univerze, ideološki nadzor nad družboslovnim in humanističnim raziskovanjem, izgon teorije z univerze, naposled seveda tudi bolonjska reforma.

V novi imperialni pohod sodi vmešavanje v uredniške politike revij, ki hočejo biti »indeksirane«. Eden izmed teh posegov je prisilna vpeljava »kolegialnih ocen«, ki jo vsiljujejo s tiho predpostavko, da so bile pred uvedbo »peer review« tukajšnje znanstvene revije zgolj mafijaške bande skorumpiranih in klientelističnih političnih komisarjev. V času, ko dve kolegialni oceni še nista nadomeščali uredniške politike, so bile kulturne, znanstvene, teoretske, politične, kritične revije eno izmed žarišč kulturnega, intelektualnega in političnega življenja. Zdaj revialnega prizorišča skorajda ni več.

Če smo natančni, so bile univerze od nekdaj »internacionalne«: na srednjeveških univerzah so se študenti organizirali po »nationes«, a izraz takrat ni pomenil modernih »nacij«, temveč zemljepisno področje, od koder so študenti prihajali. Takrat so študenti prihajali na univerze, zato ker se je vsaka trudila, da bi ponudila nekaj, česar ni mogoče dobiti drugod. Zdaj je težnja nasprotna: univerze se homogenizirajo. Vse bolj jih zajemajo epigonstvo, kopiranje, capljanje za »tujino«. Provincializem potiska v kolonialno odvisnost celotno visoko šolstvo.

Homogenizacija visokošolskega študija je kompleksen proces, ki se ne omejuje na bolonjsko reformo. Zlasti močna je na obrobju, kamor ne sodita le Sredozemlje in postsocialistična Evropa, temveč zdaj tudi, denimo, Francija. Homogenizacija in dekvalifikacija visokošolskega študija sodita med poskuse »evro-atlantske« politike, da bi s posegi v družbeno reprodukcijo ustvarila »notranje kolonije«, ki naj bi nadomestile njeno nekdanjo svetovno nadvlado. Na kratko rečeno: angleščino vsiljujejo za študijski jezik iz istih razlogov in v okviru istega procesa, kakor vsiljujejo neoliberalne reforme. Kakor pravi ekonomist Franček Drenovec: še bolje kakor prestaviti proizvodnjo v tretji svet je ustvariti tretji svet kar tukaj v Evropi.

»Internacionalizacija« in internacionalizem

Za geslom o »internacionalizaciji« je zaznati nejasno verovanje, da bosta znanost in študij boljša, če bosta v angleščini. Kakor na Evroviziji: tam verjamejo, da so popevke boljše, če jih pojejo v angleščini. Zgodovina govori drugače. V časih, ko še ni bilo obsedenosti z angleščino, so na Evrosongu zmagovale popevke, ki se jih še zdaj spomnimo, četudi so jih peli kar v ne-angleških jezikih sodelujočih dežel. Propad se je začel s popevko, ki jo je švedska skupina zapela v angleščini.

Zgodovina res govori drugače. V časih, ko še ni bilo obsedenosti z angleščino, so bila v Jugoslaviji tri žarišča svetovnega družboslovja in filozofije: Korčulska poletna šola za alternativno teoretsko levico; za uradno svetovno levico tribuna »Socializem v svetu« v Cavtatu; za vse Meduniverzitetni center v Dubrovniku.

»Internacionalizacija« po angleško, kakor si jo predstavljajo državna in univerzitetna birokracija ter gospodarska tehnokracija, je pravo nasprotje internacionalizmu. Zanemarja mogočne akademske in znanstvene tradicije v nemščini, ruščini in drugih slovanskih jezikih, francoščini, italijanščini, španščini … Mimogrede bodi rečeno, da so te drugojezične prakse vsaj v humanistiki in družboslovju veliko bolj pluralistične, kakor pa je ta čas produkcija v angleščini.

Akademska latovščina

Na anglofonsko proizvodnjo že od nekdaj močno pritiska empiristična ideologija, v kateri v družboslovju preživijo različice pozitivizma (ki je sicer »celinskega« evropskega izvora), v humanistiki razni »poststrukturalizmi« (ki so sicer francoskega izvora) v obeh pa »studies, študiji« (ki so že od vsega začetka »iz druge roke«). Enostranska navezava na angleško jezikovno področje nasploh omejuje problematike in teoretska polja, ki jih prakticirajo znanstvene in akademske ustanove. Hkrati povzroča, da ustanove in njihovi delavci, delavke prevzemajo iz druge ali tretje roke modne in ideološko sprevržene problematike, ki so jih v njihovi začetni moči in teoretski produktivnosti prakticirali v naši ne-anglofonski bližini ali pa kar tukaj v ne-anglofonski Sloveniji.

V šestdesetih letih je norveški sociolog Johan Galtung napisal zabaven esej o intelektualnih slogih v družbenih vedah. Opisal je saksonski intelektualni slog (prevladujoč v Veliki Britaniji in ZDA), tevtonski (nemški intelektualni krog), galski (področje francoskega vpliva) in niponski (Japonska). Pisec je sam opozoril, da je besedilo intuitivno in nima teoretskih pretenzij. Vendar je duhovito ujel značilnosti prevladujočih družboslovnih kultur na področjih, ki jih obravnava. Za saksonski slog je napisal, da se trdno drži »dejstev«, a beži pred splošnimi teorijami, zato proizvaja kakovostne opise posameznosti, ki pa jih pušča izolirane in jih ne povezuje. S tem je Galtung opisal empiristični prijem. V času po Galtungovem eseju se je pokazalo, da prav empirizem še zlasti omogoča uvoz ideologije v družboslovje. Ker ta intelektualni slog ne zmore organizirati posameznih podrobnih analiz s splošnejšo teorijo, jih povezuje z ideologijo. Tako se ideologija našemi v znanost. Na ta način ravnajo zdaj na univerzah tako priljubljeni »študiji«, ki se pretežno napajajo iz anglofonske proizvodnje. Predmet proučevanja si sposodijo pri zunaj-znanstvenih ideologijah, ga obdelajo z empirističnimi in pozitivističnimi »analizami« in tako vsemu skupaj nadenejo »znanstveni« kostum.

Sedanja akademska in družboslovna, delno tudi humanistična angleščina ima številne značilnosti nekdanje univerzitetne in cerkvene latinščine. V resnici je žargon, ki prenaša vladajočo ideologijo, jo posvečuje z »znanstvenim« obstretom in v svoji tehnični razsežnosti deluje neposredno na družbene odnose. Izdeluje tehnike gospostva, fabricira mehanizme podrejanja, nadzorovanja, zatiranja.

Poangleženje znanosti in visokega šolstva bi še okrepilo pritisk vladajoče ideologije na družboslovje in humanistiko, pomagalo bi pregnati teorijo, kolikor je je sploh še ostalo na univerzi in v inštitutih, visokošolske in znanstvene ustanove bi dokončno predelalo v transmisije ideološkega obvladovanja. To bi bil »pozitivni« učinek anglifikacije. Imela pa bi tudi negativne posledice.

Anglifikacija znanosti in visokega šolstva bi povzročila, da bi slovenščini odvzeli vrsto v sodobnosti najpomembnejših govornih praks: znanstveno in poljudnoznanstveno govorno prakso, nasploh omikano javno besedo. Slovenščina bi prenehala biti moderen jezik. Slovensko govorečemu kolektivu bi odvzeli znanstvene in visokošolske ustanove: odtujili bi mu pomembne opore, ki mu omogočajo, da se ohranja in obnavlja kot družbeni kolektiv.

Toda ali ne bi s tem samo prenesli v kulturno razsežnost tisti proces, ki ga sicer zavzeto poganja vladajoča politika, ko razprodaja nacionalno bogastvo tujim državam in špekulativnim skladom? Ali potujčenje nacionalne kulture ne bi bilo logično dopolnilo potujčenja nacionalnega bogastva?

Širši okvir

Potujčevanje znanosti in visokega šolstva moramo gledati v širšem okviru. Velike moderne ustanove, ki so se izoblikovale v zadnjih petsto letih, se v temeljih spreminjajo. Ni več nekdanjih narodnih gospodarstev, nacionalna država je zdaj nekaj bistveno drugega, kakor je bila še pred tridesetimi leti. Nacije se pretvarjajo v identitetne skupnosti – nestrpne navznoter, napadalne navzven. Ni mogoče, da ti pretresi ne bi prizadeli nacionalnih jezikov.

Problem lahko postavimo tudi drugače. Ali države še skrbijo za blaginjo prebivalstva? Ne, države skrbijo za akumulacijo kapitala, blažijo iracionalnost kapitalizma, skrbijo za njegovo ohranjanje in obnavljanje. Ali nacionalne kulturne ustanove še skrbijo za splošni kulturni in intelektualni standard prebivalstva? Ne, za to skrbijo alternativne ustanove in prakse, kulturni in intelektualni standard sta zdaj odvisna od neplačanega dela proizvajalk in proizvajalcev zunaj državnih institucij in v prekarnih statusih. Ali v humanistiki in družboslovju uradne akademske in raziskovalne ustanove skrbijo za proizvodnjo in prenašanje teorije? Ne, humanistična in družboslovna teorija se zdaj proizvaja in prenaša zunaj univerz in inštitutov, v alternativnih okoljih, na obrobjih, v socialnih centrih, malih založbah, v subkulturnih kolektivih.

Se torej v velikem zgodovinskem spopadu našega časa soočajo angleška latovščina evrobirokratov, država in njeni ideološki aparati (univerze, inštituti) na eni stani – na drugi strani pa teorija, žive ljudske govorice in alternativne oblike družbenosti?

[Besedilo je objavljeno v Sobotni prilogi Dela 3. in 10. septembra 2016. Za tukajšnjo objavo je avtor besedilo prilagodili sedanjim razmeram (2022).]