Iskanje urbanega v podjetniškem mestu (spremna beseda h knjigi Novo urbano vprašanje Andyja Merrifielda)

Iskanje urbanega v podjetniškem mestu (spremna beseda h knjigi Novo urbano vprašanje Andyja Merrifielda)

Foto: Magdalena Germek

Zdi se, da namen te spremne besede ni umeščati pričujočega prevoda v današnji čas in prostor, v teoretske tokove ali v celoten opus avtorja, ampak upravičiti, zakaj je prevod sploh smiseln. Kaj je v knjigi, ki se ukvarja s politiko v urbanem okolju, sploh aktualnega za državo, ki je ruralna in ima ruralno prostorsko ureditev, ki nima večjih mest, pač pa imajo njeni prebivalci radi individualne hiše z vrtom v vaškem okolju? Kaj nam tematizacija urbanega sploh lahko pove o prostoru, ki nima nobene od treh ključnih značilnosti urbanega življenja – gostota + velikost + raznoličnost –, ki jih je chicaška šola urbane sociologije že pred stoletjem zgostila v zelo funkcionalistično formulo. In če v slovenskem okolju res stežka uporabljamo izraz urbano, čemu potem sploh prevod dela z naslovom Novo urbano vprašanje?

Najkrajši in najenostavnejši odgovor bi avtorja umestil v širše polje kritične urbane teorije in delo opredelil kot ključno za razumevanje globalnih trendov kapitalistične urbanizacije in poblagovljenja. Tak pristop k pisanju spremne besede bi mi zagotovo olajšal delo, saj bi teh nekaj strani lahko hitro zapolnil s številnimi tezami ali analizami konkretnih primerov, ki jih je v zadnjih letih proizvedla zelo produktivna in prenicljiva kritična urbana teorija. Tako bi lahko okoli ovinka upravičil prevod kot pomemben prispevek k vklapljanju slovenske misli v globalne teoretske trende, ki odmikajo analizo prostora od tehnokratskega in močno specializiranega sklopa disciplin.[1] Lahko bi pisal o izjemno produktivnem mešanju geografije in politične ekonomije, o sinergiji regulacijske teorije in analize mestnih politik, ali pa o prepletu urbanizma in marksizma, ki ga je Merrifield zgostil v tezi: »Velik del najboljšega urbanizma so proizvedli marksisti in najboljšega marksizma urbanisti.«[2]

Ampak tresenje tal, ki ga povzroča gradnja luksuznega hotela na Bavarskem dvoru nedaleč stran od knjižnice, v kateri pišem te besede, me opominja, da je raziskovanje in prakticiranje politike prostora vedno topično. Zvestoba teoretskemu pristopu, naravi predmeta analize in predvsem delu, ki ga držite v rokah, sili v razmišljanje o tem, ali je avtorjeve teze mogoče uporabiti pri produkciji prostora v Ljubljani. V razmerah planetarne urbanizacije je vsak prostor vpet v mrežo urbanih centrov in predvsem globalnih tokov kapitala, ki se po logiki neenakega prostorskega razvoja zlivajo v najbolj dobičkonosneprostore.[3] Tako je mogoče termin glokalizacija, ki se je uveljavil predvsem v kulturologiji, prenesti na raven politične ekonomije in vsako lokalnost prepoznati kot specifično strategijo lovljenja vse bolj deregulirane in vse večje gmote digitaliziranega kapitala. Lovijo ga z megaprojekti (Stožice), s slogani (»Najlepše mesto na svetu«), z identitetno politiko (»Zelena prestolnica Evrope«), s privabljanjem porabnikov (z gentrifikacijo mestnega središča) in z ugodnim poslovnim okoljem (zemljiška politika). Kompradorstvo – kritična urbana teorija ga opisuje s terminom podjetništvo – tako postaja način delovanja in preživetja mestnih uprav.

Če razmišljamo o Ljubljani skozi optiko »neohaussmanizacije«[4], ki razpravo o urbanem premakne od kvantifikacije velikosti, gostote in raznolikosti populacije k načinu produkcije prostora, se delo lahko bere kot knjiga o slovenski prestolnici. Vprašanje urbanega kar naenkrat ni več povezano z metropolami, katerih prebivalstvo štejemo v milijonih, ampak z vprašanjem, kdo proizvaja prostor, kako ga proizvaja in za koga ga proizvaja. Smotrnost prevoda je tako mogoče razumeti, če analiziramo procese, ki potekajo v Ljubljani. Procesi, ki hkrati tudi potrjujejo, da je delo prevedeno ob pravem času na pravem mestu, so vsaj štirje.

1. Staro urbano vprašanje in tranzicija

V slovenskem kontekstu lahko o pravem razmahu urbanizacije in industrializacije govorimo šele po drugi svetovni vojni. Procesi, ki sta jih Marx in Engels opisovala kot nujne sestavne faze prostorskega razvoja kapitalistične produkcije, so se pri nas začeli šele v socializmu: veliko preseljevanje prebivalstva v mesta, premik ekonomije od kmetijstva k industriji in pozneje k storitvam, vse močnejša gradbena aktivnost in seveda neenaka porazdelitev, ki jo je povzročilo zgoščanje razvoja v centrih produkcije in proizvajanje nerazvitosti v nedobičkonosnih (v socializmu: neproduktivnih) predelih. V času (za naš prostor) množične urbanizacije se je tako oblásti kot tudi prebivalcem postavljalo »staro urbano vprašanje« o državni proizvodnji blaga kolektivne porabe. V času po vojni je imelo zaradi vojnega razdejanja prednost seveda stanovanjsko vprašanje, ki pa se je, močno navdahnjeno z načeli funkcionalizma in modernizma, navezovalo tudi na zagotavljanje prostorov dela, transporta in prostega časa.

Ključni artefakt te dobe so stanovanjske soseske, ki so jih v Ljubljani gradili predvsem v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Njihovo gradnjo je močno zaznamovalo staro urbano vprašanje, vendar ne zaradi arhitekturnih ali urbanističnih značilnosti, temveč zaradi postopkov izvedbe in financiranja. Soseske so gradila podjetja v javni lasti, postavljali so jih na občinskih ali državnih zemljiščih, financirale so jih državne banke, podjetja v javni lasti ali pa javne institucije, najemnine pa so bile ugodne in najemna razmerja varna. Država je tako neposredno skrbela za reprodukcijo delovne sile, gosto naseljene soseske pa še danes pričajo o dobi kapitalistične produkcije, ki je temeljila na vključevanju in ne izključevanju.[5]

Zelo jasen premik od starega k novemu urbanemu vprašanju se je začel v času tranzicije: uvodni akt je bila množična privatizacija stanovanj. Kar se je v centru kapitalističnega svetovnega-sistema dogajalo v sedemdesetih letih 20. stoletja s privatizacijo državnih stanovanj v Angliji in okrepitvijo financializacije stanovanjskega vprašanja v Ameriki, se je kot farsa ponovilo v postsocialističnih državah. V Sloveniji so v nekaj letih razprodali precejšen delež družbenih stanovanj in, kar je še bolj ključno, odpravili prejšnji sistem preskrbe s stanovanji in uvedli novega. Prejšnji sistem je v skladu z mentaliteto »starega urbanega vprašanja« temeljil na načelu preskrbe, sedanji pa temelji na načelu omogočanja. Država tako ni več dolžna priskrbeti stanovanj, ampak mora ustvariti razmere, ki posamezniku omogočajo, da samostojno poskrbi zase. To pa pomeni edinole to, da ustvarja ugodne investicijske razmere za nepremičninske špekulante, ki nas zdaj oskrbujejo z našimi domovi. Dom mora biti tako najprej dobičkonosen in šele nato uporaben. Bolj jasen premik od mesta kot prostora reprodukcije delovne sile k mestu kot prostoru akumulacije kapitala bi si težko zamislili.

Premik od reproduktivne k produktivni vlogi stanovanja pa nakazuje tudi razmišljanje in legitimacija privatizacije. Kljub temu da je bila razprava v času njenega izvajanja (med letoma 1991 in 1994) zelo skopa, je mogoče reči, da je bil eden izmed njenih namenov polnjenje državne blagajne in proračunov izčrpanih podjetij. Tako ekonomista Jože Mencinger in Tine Stanovnik govorita o svežem kapitalu, ki je z odprodajo družbenih stanovanj začel krožiti po Sloveniji.[6] Že samo razmišljanje o stanovanjskem fondu kot o kapitalu, ki ga je treba spet narediti likvidnega, priča o tem, da je to premik k skrbi za reprodukcijo akumulacije kapitala. Grajeno okolje (v tem primeru stanovanja) tako preneha biti prostor, v katerem poteka akumulacija, ampak je sámo del, če ne celo središče, akumulacijskega procesa. To je premik, ki ga David Harvey[7] opiše kot premik od prve k drugi cirkulaciji kapitala. V času krize industrijske produkcije se tok kapitala preneha stekati vanjo in se preusmeri v proizvodnjo grajenega okolja, s čimer poskuša zagnati nov cikel akumulacije.[8]

Bolj očitno ponovitev tega procesa, ki je močno zaznamoval mestno krajino, je Ljubljana doživela po vstopu v Evropsko unijo. Integracija je pomenila začetek konca razvojnega modela in njemu pripadajočih elit, katerih edina perspektiva je bila »vstop v Evropo«, kot so to perspektivo s pridihom orientalizma radi poimenovali. Njihov uspeh je bil hkrati njihov konec, razvoj pa se je usmeril v notranje izčrpavanje podjetij in množično zadolževanje.[9] Ključno vlogo pri akumulaciji kapitala pa je imela ravno proizvodnja prostora, ki je potekala predvsem v Ljubljani, in to na stanovanjskem področju. S poceni zadolževanjem so se začele v Slovenijo stekati velikanske količine kapitala, ki so v Ljubljani financirale kopico nasedlih gradbenih projektov. Strategija velikopoteznih gradbenih projektov, ki jo Hackworth[10] opiše kot eno izmed načinov upravljanja v neoliberalnem mestu, je postala temeljna usmeritev v prostorskem razvoju Ljubljane. Z nastopom krize in s kreditnim krčem se je model sesul. Na megaprojektih temelječi urbanizem glavnega mesta je tako proizvedel velikanski gradbeni jami v Stožicah in ob Tobačni tovarni, nedokončane Celovške dvore in Dunajske kristale, prazno Situlo, podrt Kolizej, parkirišče namesto Šumija in še veliko drugih večjih in manjših gradbišč, ki pričajo o zablodah urbanega razvoja.[11] A v prostor močno vpisane zablode niso prinesle velikega premika v načinu upravljanja mesta.

2. Podjetniško mesto

David Harvey[12] je premik v načinih in ciljih upravljanja mest, ki veljajo v razmerah neoliberalizma, opisal kot premik od menedžerske kulture k podjetniški. Staro mesto se je organiziralo okoli tovarne, novo mesto, mesto-podjetje, pa se organizira okoli porabe. V časih vse bolj deregulirane cirkulacije kapitala imajo mesta zelo različne strategije, kako ga privabiti. Tisto, kar naši pokorni državniki imenujejo »konkurenčna prednost«, se ustvarja z izkoriščanjem ugodne lege ali specifične kvalificiranosti delovne sile, s pridobivanjem kontrolnih in nadzornih funkcij v ekonomiji, z iskanjem javnih naložb ali pa s privabljanjem porabnikov. Ravno zadnji dve »konkurenčni prednosti«, ki se na številne načine prepletata, sta v Ljubljani v središču podjetniškega obrata.

Javnih investicij ne smemo razumeti zgolj kot gradbene projekte, pri njih so namreč pogosto še bolj ključne odločitve o prostorski umestitvi državnih institucij. Ker gre pri slovenski centralizaciji za popolno neumnost na področju regionalnega načrtovanja in enakomernega razvoja države, se je za razumevanje podjetniške narave Ljubljane veliko bolj smotrno osredotočiti na druge javne vire financiranja, pri katerih pa prednjačijo evropska sredstva. Lovljenje teh sredstev je med slovenskimi mesti nasploh postalo nekakšen ključen razvojni model,[13] zaradi katerih bodo mesta, ki bodo taka sredstva dobila, postala vidna, še več, bolj vidna kakor druga mesta v regiji. Kandidiranje na razpisih, ki so postali eden redkih virov javnega financiranja, tako zaostruje konkurenco med mesti in jih potiska v smer podjetniškega upravljanja.[14] Evropska unija se tako na ravni financiranja kaže kot nekakšna izobraževalna institucija, ki uči osnove podjetništva, s čimer pa normalizira neoliberalni razum. »Od gradnje trga do tekmovanja kot norme te gradnje; od tekmovanja kot norme dejavnosti ekonomskega akterja do tekmovanja kot norme za gradnjo države in njenih dejanj; ne nazadnje, od tekmovanja kot norme za podjetje-državo do tekmovanja kot vedenjske norme za podjetje-subjekt: to so faze, prek katerih se je tržna racionalnost razširila v vse sfere človeškega obstoja in proizvaja neoliberalni razum kot resničen svetovni-razum.«[15]

Razpisna sredstva navadno niso investicijska: večina gre za ustvarjanje videza in marketinško taktiko, katere osnovni namen je privabljanje porabnikov. Podobno lahko razmišljamo o velikih dogodkih (olimpijske igre, lepotna tekmovanja ali pa velike konference), ki oblikujejo specifično identiteto mesta ali pa ga zgolj delajo prepoznavnega. Tako ima vsako mesto (in znotraj njega soseske) danes slogan, znamenitost, specifično identiteto, renome in, saj gre ljubezen skozi želodec, kulinarično podobo. Seveda so vsi lokali, preurejena nabrežja, generični trgi, zamenljivi dogodki, vsa ta poplava spektakla, ki preplavlja mestno središče, avtentična podoba prostora. Ampak avtentičnost ni čisto nič drugega kot orodje lastninjenja prostora, ki izumlja tradicijo, da jo lahko bolje trži. »Koncept se je preselil od kvalitete ljudi h kvaliteti stvari in nedavno h kvaliteti izkušnje.«[16] Ta »nenehni buldožer homogenosti«[17] se skriva za videzom dogodkovnosti, poplave podob in hrupa, ki ovirajo življenja, a povečujejo prodajo, s tem pa meščane spreminjajo v porabnike.

Ključni prebivalec mesta tako postaja turist, ki mesto doživlja in predvsem troši denar, pri čemer se kvaliteta življenja trži kot turistična znamenitost. Prenova ljubljanskega mestnega središča se ravna po tej podjetniški strategiji. Še pred desetletjem smo se lahko zgražali nad tem, da središče mesta propada, ker se je poraba preselila v BTC, zdaj pa smo priča oživljanju mestnega središča, ki pa je postalo zgolj premišljeno in v skladu z načeli »novega urbanizma« urejeno trgovsko središče. Zapiranje prostorov za promet, ozelenitev, urejanje trgov, obnova nabrežij, oživljanje praznih prostorov, kratki kareji, male ulice, »raznolična« ponudba[18] – vse to je namenjeno predvsem srednjemu razredu in njegovi kvalitetni porabniški izkušnji.[19] Enako mestne oblasti upravljajo tudi javne prostore, ki niso več razumljeni kot agore, kaj šele prostori aktivnega prebivanja in avtonomne rabe, ampak predvsem prostori spektakla. Velemesta zaznamuje izkušnja privatizacije, ki jo opisujejo z izrazom »POPS« (privately owned public spaces), v zvezi z Ljubljano pa bi lahko govorili o javnih prostorih, ki jih upravljajo kot zasebne, saj je osnovni namen teh prostorov privabiti porabnike, gledalce in obiskovalce. S trgov se umikajo parkirišča in na njih rastejo koncertni odri, na ulicah ni več avtomobilov, ampak stojnice, nabrežja niso več prazna, temveč polna lokalov. Industrijsko mesto, katerega simbol je bil avtomobil, nadomešča porabniško mesto, ki ga simbolizirajo turisti. Zelena prestolnica Evrope tako res postaja »najlepše mesto na svetu«. Če dvomite, si poglejte, kako zelo se je povečalo število (pa smo spet pri kazalnikih!) nočitev in obiskov.

S privabljanjem porabnikov, ki plenijo »avtentično« tradicijo prostora, pa se spreminja tudi sama namembnost rabe. Ne samo da generično posnemanje ustvarja »nekraje«[20] in zgodovino spreminja v zamrznjeno podobo, identiteto v slogan in prostor v spektakel, ampak tudi videz zakriva resnično gonilo razvoja. »Sam proces kulturne prenove, ki temelji na znamčenju, je bil soudeležen pri neoliberalnem odnosu do mesta, pri katerem je bil glavni motiv vedno dvigovanje vrednosti zemljišč in dobiček.«[21] Cilj je dvigniti rabo zemljišča na višjo raven in iz njega izvleči čim več zemljiške rente (v obliki najemnin ali dobička od prodaje). Tako gentrifikacija nikakor ni zgolj proces kulturne prenove mesta ali zamenjave prebivalstva, ampak je predvsem spreminjanje rabe zemljišča. Rentno vrzel[22] med trenutno rabo in potencialno, bolj dobičkonosno, zapolni očiščenje neprimerne sedanjosti in investicija v bolj produktivno prihodnost. Poceni domove zamenjajo luksuzna stanovanja in turistične nastanitve, tehnične trgovine prodajalne spominkov, poceni restavracije precenjena izkušnja gurmanske ponudbe. Spektakel je tako podoba zajedavske urbanizacije, katere orožje je investicija, ključna strategija poblagovljenje in edini cilj dobiček.

3. Izključeni in odtujeni

Za bliščem urbane prenove se skriva nasilje izključevanja, ki poteka na dva načina. Prvi je vezan na neposredno izganjanje, ki ga opisujejo kot civiliziranje in dvigovanje kvalitete prostora. »Sovražna pokrajina je regenerirana, očiščena in je ponovno prepojena s srednjerazredno senzibilnostjo ...«[23] V srce teme stopajo pogumni pionirji in ga postopoma pacifizirajo, očistijo in naredijo varnega. So prvi, ki si drznejo prestopati urbane meje in v imenu »produktivne rabe zemljišč« zavzeti nove površine mesta.[24] Prejšnje rabe in ljudje, ki so prostoru dali specifično identiteto, se morajo postopno umikati njihovi izčiščeni kopiji, ki od preteklosti ohranja le videz. Sprememba rabe in s tem povezano dvigovanje najemnin iz gentrificiranih predelov korak za korakom izganjata nedobičkonosne storitve, odnose in ljudi.

Njihov izgon poglabljajo politike »kvalitete življenja«, ki temeljijo na ustvarjanju videza čistoče in urejenosti in ki smo jih skupaj z »novim kaznovalnim razumom« uvozili iz New Yorka.[25] »Človek, čuvaj svoje mesto«, kampanja proti vandalizmu, je tako logična dopolnitev podjetniške prenove mestnega središča. Tako kot ograja pred Mercatorjem na Slomškovi, ki onemogoča zbiranje brezdomcev. Tako kot parkirišče na zahodni strani Metelkove in sečnja grmovja v parku Tabor, ki je pregnala odvisnike. Tako kot zaprt park in okoliške ceste pred Križankami, ko v njih potekajo prireditve Festivala Ljubljana. Ali pa povečano število redarjev, ki patruljirajo po mestnem središču. A kot je zapisal že Engels, ko je opisoval stanovanjsko vprašanje v Angliji 19. stoletja: »V resnici ima buržoazija eno samo metodo, da reši stanovanjsko vprašanje na svoj način – namreč tako, da njena rešitev to vprašanje vedno znova obnavlja.«[26] »Problema« tako ne rešijo, ampak ga zgolj premeščajo.

S tem se premaknemo na drugo, bolj posredno obliko izključevanja, ki temelji na zaostrovanju razlik med mestnim središčem in periferijo. Ne samo, da iz središča izganjajo nedobičkonosne dejavnosti in nepremožne porabnike, hkrati vlečejo tako mestna politika kakor »sile trga« vse več dobičkonosnih dejavnosti v središče. V mestu se tako riše zelo jasna geografija razlik, ki obrobja spreminja v spalna naselja, medtem ko središče polni s porabo in navideznimi aktivnostmi. Ta zemljevid zelo nazorno ponazarjajo tudi investicije. Medtem ko se v središču gradijo promenade, Tržaška in Dolenjska vpadnica še vedno čakata na urejeno kolesarsko stezo. V preteklih letih so uredili vse večje trge v središču mesta, v drugih predelih pa propadajo skupne površine. V središču je vse več dogodkov, medtem ko soseske nujno potrebujejo oživitev. Neenak razvoj, »produkt in geografska predpostavka kapitalističnega razvoja«[27], se na mikrokozmosu Ljubljane zgosti v nasprotje med mestnim središčem in obrobjem.[28] Izključevanje z izgonom in izključevanje z dezinvesticijami sta različni oblastni tehniki in hkrati manifestaciji neenakega razvoja, ki pa proizvajata različne vrste izključenih. Kritična urbana teorija s Petrom Marcusejem na čelu je vpeljala razlikovanje med prikrajšanimi in odtujenimi, ki ga je izpeljala iz Lefebvrove opredelitve »pravice do mesta« kot »klica in zahteve«.[29] Zajedalska urbanizacija na eni strani proizvaja revščino, nezadovoljene potrebe in marginalizacijo, na drugi pa odtujeno bivanje, ki se peha za praznimi trendi, generičnimi prireditvami in kopijo avtentičnosti: »Politiki se namreč vse bolj in bolj sprašujejo, kam gredo, ker vse manj vedo, kje so.«[30] Prva skupina je s tem, ko je potisnjena na obrobje, izključena na izjemno materialen način, medtem ko je druga del spektakla mestnega središča, a zgolj kot obiskovalec in gledalec. Pri proizvajanju mestnega prostora ne sodeluje, ampak ga lahko le porablja.

Ravno ta manko demokracije je v jedru Novega urbanega vprašanja: Merrifield demokracijo razume kot vključevanje izključenih, kot štetje tistih, ki ne štejejo. Zato analizo zajedavske urbanizacije prepleta s političnim vprašanjem vladanja: čigavo je mesto in zakaj je ravno njihovo? Zanima ga, kdo in zakaj nima glasu, predvsem pa, kako bi si ga lahko priborili?

4. Kje je ljubljanska agora?

Sodobna mesta so izgubila ravno tisto, zaradi česar so bila mesta. Niso več prostor združevanja, ki ponuja materialne pogoje za participacijo in demokratično soodločanje, postala so prostor, v katerega je aktivno vpisan strah pred množicami. Celotno mestno pokrajino je tako v bolj ekstremnih primerih mogoče brati kot bojišče, na katerem sile oblasti poskušajo pacifizirati nasprotnika. To ni več odkrito bojevanje, ampak preventivno, nizko intenzivno izločanje, ograjevanje in nadzorovanje nevarnih subjektov. Najbolj brutalne oblike policijskega nadzora so redke in pogosto skrite, saj se dominacija nad prostorom in v njem izvaja z bolj subtilnimi tehnikami, pri čemer prednjači spektakel. Tega ne smemo razumeti zgolj kot podjetniško taktiko lovljenja porabnikov, ampak kot obliko zasedbe prostora, ki onemogoča druge oblike rab. Prostor se splošči na trošenje, iz njega pa je izgnana politika, ki je v jedru urbanega.

Ta politika je izrazito topična, vezana na lokacijo, sosesko in ulico. Je vpeta v okolje in lokalni teren. Stalno se spopada z napetostjo in razpetostjo med skrbjo za skupnost in odprtostjo do Drugega. Kot v svojem političnem programu o »libertarnem municipalizmu« poudarja Murray Bookchin, je politika skupnosti, ki je vezana na mestne trge, po eni strani izrazito odprta do Drugega, saj se oblikuje po logiki lokacije in ne pripadnosti. Temelji na politiki stikov in srečevanja, kar Merrifield, ki se na tem mestu zgleduje po situacionistih in Lefebvru, razume kot osrednjo značilnost urbanega. »Urbano življenje predpostavlja srečanja, soočenje razlik, vzajemnega znanja in priznanja (vključno z ideološkim in političnim soočenjem), načinov življenja, ‚vzorcev’, ki sobivajo v mestu.«[31] Urbano tako preneha biti vezano na količino stavb, njihovo višino ali gostoto, ampak je povezano s specifično obliko odnosa, ki je odprta do Drugega, ki vsrkava njegovo drugost in se z njo bogati. Ker je identiteta posameznika intersubjektivna, je urbano polje, v katerem ji je omogočena najbolj bogata eksistenca.

V sodobnem mestu izginja ravno ta temeljni pogoj, saj se posameznik vse bolj spreminja v reč. Reč, ki gleda, reč, ki troši, reč, ki obiskuje. Nikakor pa v nekoga, ki v prostoru prebiva in vanj aktivno posega. Zajedavski urbanizem – kot moč-nad – človeku jemlje njegovo ekstatičnost, sposobnost delovanja, udejstvovanja in izvajanja moči-za. O taki politiki stikov in o teoriji magičnega marksizma govori Merrifield, ko raziskuje možnosti »marksizma, ki se odpira horizontu afirmacije in sega onkraj strogega realizma ...«[32] Je politika in teorija, ki mesto razume kot »oeuvre, [ki] je bližje umetniškemu delu kot preprosti materialni produkciji. Če obstaja produkcija mesta in družbenih odnosov v mestu, potem je to produkcija in reprodukcija človeških bitij, ne pa produkcija stvari.«[33]

Vendar pa mora biti taka politika vedno v stiku z realizmom danega in z materialnimi pogoji za ustvarjanja moči-za. Ekstatičnost se mora vedno udejanjati kot praksa, ki nastaja okoli institucij, organizacij, gibanj in prostorov. Brez tega je v najboljšem primeru brezglavo upanje, ki sile potiska v pričakovan poraz, v najslabšem primeru pa beg pred realnostjo, ki onemogoča prepoznati bedo realnosti. Zato je treba politiko stikov in ponovno iskanje urbanega graditi okoli osvobojenih prostorov, avtonomnih institucij, demokratičnih organizacij in širokega spektra večjih ali manjših gibanj. Novo urbano vprašanje se tako postavlja med kopico odnosov in praks, ki bivajo v Tovarni Rog, na srečanjih Iniciative Mestni Zbor, pri poskusih oblikovanja stanovanjskih zadrug in zasedbah mestnih ulic v boju za pravice beguncev. Pri poskusih, da spremenimo sebe, medtem ko spreminjamo mesto. Pri tem pa ima ključno vlogo teorija, ki mora misliti prakso in iskati načine, da jo potiska naprej in ji odpira nove možnosti. Teorija in misel, ki bivata na barikadah boja za mesto, kajti »prebiranje Kapitala nam ne bo pomagalo, če ne bomo hkrati znali brati znakov na ulici«[34].

 

Spremna beseda Klemna Ploštajnerja h knjigi Novo urbano vprašanje Andyja Merrifielda, ki je izšla pri Založbi /*cf. leta 2016.


[1] In slovenska misel bi se morala vklopiti, saj je spoprijemanje s prostorom razpeto med »tehnoznanost« upravljanja na eni strani in skoraj popolno zanemarjenje ne drugi. (Ne samo da v slovenskem prostoru manjkajo prevodi ključnih del, ampak že samo izrazoslovje nakazuje na konceptualne zmote in izrazito antiurbano miselnost. Tako se je že nekdaj pri izdajanju ključnih marksističnih del za besedo »buržoazija« uveljavil simptomatičen prevod »meščanstvo«, ki se je ohranil vse do danes. Kako s takim pojmovnim aparatom misliti dvojnost mesta, ki je utrdba zatiranja in hkrati upiranja?)

[2] A. Merrifield, Metromarxism: The Marxists Tale of the City, Routledge, 2002.

[3] N. Smith, Uneeven Development, Verso, 2010.

[4] Skica ene izmed epizod razvoja Ljubljane nam jo bo pomagala prepoznati. V začetku leta 2015 so na križišču Resljeve in Trubarjeve posekali mogočno drevo, še zadnji ostanek majhnega žepnega parka, katerega klopi in senca so desetletja dajali zavetje prebivalcem Ljubljane, zlasti brezdomcem. Nekaj mesecev za tem je prazno gradbišče, odprto rano v urbanem tkivu, zakrila ograda in nekaj reklamnih panojev, ki so nakazovali, da bo na tem mestu potekala še ena, za ljubljanski prostor zelo vsakdanja zgodba. Uporabna površina bo postala gradbena jama ali v najboljšem primeru parkirišče, ograda prostor za poceni oglaševanje, zgodovina prostora pozabljen spomin, prihodnost pa bo čakala na potencialne dobičkonosne investicije. Ta prihodnost se je začela jasneje izrisovati sredi maja 2016, ko je nov plakat na stavbi poleg parka začel obljubljati bleščečo se prihodnost prostoru, ki ga bo investicija povzdignila na višjo in bolj produktivno raven. Park ter sosednjo staro in propadajočo stavbo bodo nadomestila luksuzna stanovanja in hostel. Mesec za tem smo v časopisih prebrali zgodbo, da poskuša investitor z nasiljem, ustrahovanjem in grožnjami izseliti še zadnjega prebivalca stavbe, ki meji na park. Njegov dom je postal ovira pri bolj dobičkonosni izrabi zemljišča.

[5] Za pregledno, a za prostor slepo analizo premikov med raznimi kapitalističnimi formacijami cf.: B. Bembič, Kapitalizem v prehodih: politična in ekonomska zgodovina Zahoda po drugi svetovni vojni, Sophia, 2012. Za opis novega modela rasti, ki temelji na izključevanju, izgonih in uničevanju, cf.: S. Sassen, Expulsions: Brutality and Complexity in the Global Economy, The Belknap Press of Harvard University Press, 2014.

[6] Tako razmišljanje močno spominja na teoretizacijo primitivne akumulacije, ki jo lahko razumemo kot poblagovljenje odnosov, predmetov ali prostorov, ki so do tistega trenutka izločeni iz cirkulacije kapitala. Ta najbolj brutalna oblika akumulacije, ki je potekala s pomočjo nasilja zakona ali orožja, je bila tako v jedru privatizacijskega procesa v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in označuje premik k novemu modelu produkcije prostora. Kateremu? Merrifield je neizprosen: »Zajedavskemu!«

[7] D. Harvey, Limits to the Capital, Verso, 1982.

[8] Razne zgodovinske primere od prenove Pariza, suburbanizacije Amerike pa do množične urbanizacije na Kitajskem je mogoče najti v: D. Harvey, Rebel Cities: From the Right to the City to the Urban Revolution, Verso, 2013.

[9] F. Drenovec, Kolaps elite, Založba /*cf., 2013.

[10] J. Hackworth, The Neoliberal City, Cornell University Press, 2007.

[11] Zaradi prepletenosti fiksnega in fiktivnega kapitala so se prostorske rane seveda podvojile kot luknje v bančnem sektorju. Tako nam površni izračuni kreditov, prenesenih iz NLB in NKBM na DUTB pokažejo, da je dobra tretjina (175) prenesenih terjatev direktno povezana z gradbenim sektorjem (veliki gradbinci, trgovine s surovinami, mali sp-ji, nepremičninske agencije … ). Te terjatve tudi predstavljajo po vrednosti več kot tretjino vseh slabih posojil (1,3 milijarde). Gradbeni sektor je poleg finančnega (kjer seveda izstopajo cerkveni Zvonovi) najbolj zastopan med slabimi posojili. Na urbanizaciji utemeljen razvoj pa ni nikakršna slovenska posebnost. Za odličen opis španske izkušnje cf.: G. Charnock, T. Purcell in R. Ribera-Fumez, Limits to Capital in Spain: Crisis and Revolt in the European South, Palgrave Macmillan, 2014.

[12] D. Harvey, »From Managerialism to Entrepreneurialism: The Transformation in Urban Governance in Late Capitalism«, Geografiska Annaler. Series B, Human Geography, let. 71, 1989, št. 1, str. 3–17.

[13] Model temelji na pridobivanju sredstev ne glede na njihovo namembnost. Zato ima danes vsaka vas krožišče, ki ga navadno krasi nepotrebna skulptura lokalnega umetnika, nima pa pa urejene kanalizacije, vodovoda, interneta ali stanovanjske ponudbe.

[14] Podjetništva nikakor ne smemo razumeti tako, kakor se nam kaže v govorih njegovih zagovornikov – kot aktivno, fleksibilno delovanje, ki se je otreslo okostenele logike birokratskih institucij; prav narobe, birokratski nadzor se je še okrepil z velikansko količino obrazcev, dokazil in prijav, ki jih mora kandidat izpolniti. To je logična posledica poblagovljenja, katerega pogoj je kvantifikacija in merljivost. Z razvojem raznih količnikov, kazalcev in meril se poveča tudi število dokazil, s katerimi dokazujemo, da smo ta merila dosegli. Birokratizacija in podjetništvo sta tako dve plati iste medalje. Za podrobno analizo spremembe delovanja mest v razmerah neoliberalizma (kritična urbana teorija je to poimenovala »dejansko obstoječi neoliberalizem«) cf.: N. Theodor, J. Peck in N. Brenner, »Neoliberal Urbanism: Cities and the Market Rule«, v: The New Blackwell Companion to the City, Blackwell Publishing, 2011, str. 15–25.

[15] P. Darrot in C. Laval, The New Way of the World: On Neoliberal Society, Verso, 2013, str. 302.

[16] S. Zukin, Naked City: The Death and Life of Authentic Urban Places, Oxford University Press, 2010.

[17] Ibid.

[18] Ta raznoličnost je zgolj navidezna. Medtem ko vas »pacifizirajo s kapučinom« in poskušate najti trg, na katerem pravkar ne poteka kakšna prireditev, poskusite v centru mesta kupiti vijak ali vrečke za sesalec.

[19] Za revnejše prebivalstvo, ki si na mestni tržnici ne morejo privoščiti zadnje modne muhe kulinarične gentrifikacije v podobi hamburgerja in craft piva, še vedno ostaja BTC ali pa kopica supermarketov, ki vznikajo na robovih mestnega središča.

[20] Za razumevanje prostorske izkušnje supermodernosti cf.: M. Augé, Non-places: An introduction to supermodernity, Verso, 2008. Slov. prev.: Nekraji : uvod v antropologijo nadmodernosti, Maska, Ljubljana, 2011, prev. Sonja Dular.

[21] J. McGuirk, Radical Cities: Across Latin America in Search for New Architecture, Verso, 2014. str.15.

[22] N. Smith, The New Urban Frontiere, Routledge, 1996.

[23] N. Smith, op. cit., str. 5.

[24] V Ljubljani je trenutno taka urbana meja Trubarjeva ulica, v katero se postopoma, a vztrajno zažira center mesta. Trdnjava neciviliziranosti je Tovarna Rog.

[25] L. Wacquant, Zapori revščine, Založba /*cf., 2008.

[26] F. Engels, O stanovanjskem vprašanju, Cankarjeva založba, 1977.

[27] N. Smith, Uneven Development: Nature Capital and the Production of Space, Verso, 2010, str. 206.

[28] Ni se treba sprehajati po mestu, da bi opazili neenak tok investicij. Dovolj je že ogled promocijskega videa Mestne občine Ljubljana. V 5 minutah posnetka se mlad par sprehaja zgolj po mestnem središču, drugih predelov mesta pa razen v začetnih panoramskih kadrih ne vidimo.

[29] H. Lefebvre, »The Right to the City«, v: Writings on Cities, ur. Eleonore Kofman in Elizabeth Lebas, Blackwell Publisher, 2000, str. 63–181.

[30] M. Augé, Non-places: An Introduction to Supermodernity, op. cit., str. 93. Slov. prev.: str. 116.

[31] H. Lefebvre, »The Right to the City«, op. cit., 75.

[32] A. Merrifield, Magical Marxism: Subversive Politics and the Imagination, Pluto Press, 2011, str. 1.

[33] H. Lefebvre, »The Right to the City«, op. cit., str. 102.

[34] M. Berman, »The Signs in the Street: A Response to Perry Anderson«, New Left Review, št. 144, 1984, str. 96–113.