Direktno socialno delo - Predgovor

Zdelo se je, da je prišel trenutek, ko je vsem postalo jasno, da tako ne gre več naprej. Očitno je bilo, da ne gre za manjšo krizo ekonomije, ki jo je mogoče prebroditi z manjšimi ali srednje velikimi popravki ekonomije, politike, načinov, kako živimo. Prišli smo do »naravnih mej kapitalizma«. Sistem, ki temelji na tem, da se mora nenehno širiti, rasti, se je tako zelo napihnil, da nam zmanjkuje zraka. Pričakujemo lahko veliko preobrazbo, najmanj veliko reformo ali revolucijo srednje velikosti … ali preoblikovanje, ki bo temeljito obrnilo stvari, ali preobrat, ki bo preoblikoval naša življenja. Kaj se bo zgodilo, ne vemo.

Oktobra 2011 je bilo videti, da se je začela revolucija. Bilo je nekaj v zraku, v telesih, v mislih. Ne čisto jasna čustva, ne čisto jasne misli. Ne projekt politične avantgarde, ne želja po oblasti posebne skupine – temveč sentiment vsakdanjega življenja. Ne nujno zaradi obupa, ne nujno zaradi strasti. Niti ne zato, ker »nam gre tako slabo, da ne bi moglo iti slabše«, bolj zato, ker »tako ne gre več naprej«.

Petnajsti oktober sem pričakal z radostjo. Prišel je čas, da nekaj naredimo, da vzamemo stvari v svoje roke, da se ne pustimo več vleči za nos. Atmosfera tega občutja se je ustvarjala vse od konca leta 2008, ko so počili prvi večji mehurji kapitalizma in se je pokazalo, da politika ne bo dokapitalizirala ljudi, ampak reševala banke, ki so krizo zakuhale, žrtve pa kaznovala z »varčevalnimi ukrepi«. Ko so se začeli ljudje upirati po celem svetu, najprej v Sredozemlju, ki je tako, vsaj za trenutek, spet postalo središče sveta, potem pa še drugod, sem se čudil in spraševal, kako to, da se pri nas ne »zmigamo«, saj pri nas ni nič drugače. V devetdesetih smo se lahko tolažili, da pri nas ni čisto tako, zdaj pa je jasno, da tako »desna« kot »leva« vlada delata isto: ne poslušata ljudi, sta arogantni, delata po diktatu struktur, ki jih niti izvolili nismo, in počneta natanko tisto, kar ljudem škodi.

Med nemiri po svetu pred 15. oktobrom najbrž izstopajo nemiri, ki smo jih lahko spremljali predlansko poletje v Angliji. Bili so bolj nasilni in medijokracija ni imela težke naloge, ko jih je predstavljala kot huliganski vandalizem, čeprav je bilo jasno, da so razlogi socialni, povod pa rasizem in da so izraz obupa generacije, ki so ji prav takrat jemali socialne pravice in možnost za človeka vredno življenje. Bil pa sem presenečen, celo ogorčen, da so taki medijski predstavitvi nasedli celo nekateri prijatelji in kolegi, ki se imajo za družbenokritične in angažirane ljudi. Eden izmed problemov upora v Angliji je bil, da so tisti, ki bi zmogli iz predpolitičnega ali nepolitičnega upora oblikovati političnega, mu dati težo in podporo pri oblikovanju izraza, ostali doma in gledali dogajanje po televiziji. Sklenil sem, da moram biti zraven, saj mislim, da je sodelovanje pri ustvarjanju skupne stvarnosti dolžnost vsakega intelektualca, kot ga razumemo v Evropi, še zlasti pa nekoga, ki se ukvarja s socialnim delom. Socialno delo je namreč namenjeno tistim z največjimi stiskami: če se z njimi v boju za boljše življenje ne združimo, smo izdali sebe, drugega in svoj poklic.

Povod in razlog, da sem šel pred Boj za in tam tudi ostal, je bila tudi moja profesionalna izkušnja. Vse profesionalno življenje, ki zdaj niti ni več tako zelo kratko, sem si prizadeval, da bi izboljšal, če že ne spremenil, socialno delo: omogočil, da ljudje pridejo ven iz zavodov, totalnih ustanov, da živijo skupaj z nami, si prizadeval, da ne bi izključevali ljudi samo zaradi tega, ker uživajo droge ali ker so v življenju naredili napako, da bi socialno delo res služilo socialni pravičnosti in stalo na strani tistih, ki imajo manj družbene moči, da bi bilo bližje ljudem in jim omogočilo, da živijo drug z drugim in da uresničujejo tako svoje intimne želje kakor tiste, ki jih imajo skupaj z drugimi. Zato sem se vključeval v razna družbena gibanja, sodeloval in tudi začel marsikatere novosti: nekatere (na primer naš zadružni vrtec) so koristile meni, mojim otrokom in prijateljem, druge pa so mi omogočale, da kot intelektualec in strokovnjak ostanem v službi ljudi – organiziral sem tabore, ustanavljal stanovanjske skupine, društva, ki so bila v službi ljudi.

V začetku prejšnjega desetletja se je zazdelo, da so stvari toliko dozorele, da bi dolgi pohod skozi institucije lahko zares imel učinke, da bi lahko pri nas začeli resničen proces dezinstitucionalizacije, da bi bilo mogoče organizirati sistem oskrbe, ki bi temeljil na tem, da ljudje izrazijo svoje želje in neposredno dobijo denar in si sami organizirajo storitve, kazalo je na temeljito obnovo in razcvet socialnega dela, da bi se res lahko uveljavilo kot znanost za delo med ljudmi in za ljudi in dejansko izkoristilo epistemološke prednosti, ki jih ima. Konec desetletja se je pokazalo, da je bil to le dober nateg in da se ne bo nič spremenilo, da je projektomanija le način, kako ljudi vpreči v oje voza, ki gre v resnici v smer, ki je nasprotna tisti, ki si jo želimo, v smer, kjer na koncu zavist in nečimrnost prevladata nad prijateljstvom in voljo po spremembi. Očitno je bilo, da strokovni argumenti niso zadosti in da se bomo brez podpore gibanja izgubili v labirintih, ki jih institucije prav za nas ustvarjajo. Dolgi pohod po blodnjaku. Zato smo se nekateri odločili, da izstopimo: nastal je Iz-hod. Totalne institucije sicer še stojijo, morda na malo manj trdnih temeljih, a izkušnja je bila dobra. Ugotovili smo, da je še prostor, kjer je mogoče izraziti svoje nestrinjanje, ki ga ljudje slišijo, in da je pohod iz ustanov možen. Gledano nazaj, je bil Iz-hod dobra priprava na aktivizem po 15o. Bil je dobra vaja v zunajinstitucionalnem delovanju in organiziranju, bil je spodbudna izkušnja in povezal nas je z nekaterimi drugimi aktivističnimi skupinami. To mi je pomagalo, da sem z večjim pogumom in večjo željo stopil med ljudi, se z njimi povezal v skupni akciji.

Izkušnje v preteklih gibanjih so človeku seveda v pomoč, ko se pridruži gibanju. Pomagajo mu izkušnje povezovanja z drugimi, strpnost do nepredvidenega in zmožnost improvizacije (kar so tudi spretnosti socialnega dela). Pomaga tudi izkušnja, da izpostavljanje tveganju nima katastrofalnih posledic, pač pa se navadno dobro konča in prinese vsaj nekaj od tega, za kar je človek zastavil ugled, telo, možnost napredovanja itn. (Reformistične in kalkulantske drže nas, nasprotno, imobilizirajo, še več, zapletejo v »dilinge«, ki jim na koncu nismo kos, in le redko kaj dejansko spremenijo.) Tudi tematsko obstaja med revolucionarnimi gibanji vsaj od francoske revolucije naprej nenehna želja po svobodi, boljšem življenju in enakopravnosti ljudi. Po tem, da skupaj zgradimo nov in boljši svet.

Obstajajo pa tudi diskontinuitete. Če primerjamo sedanja gibanja z gibanji iz osemdesetih let 20. stoletja, so današnja bistveno bolj univerzalna, ne nagovarjamo več le konkretnih, partikularnih tem (spol, spolna orientacija, mir, ekologija, ali pa še manjših tem, kot so, na primer, socialne teme gibanj, pri katerih sem sodeloval. Današnji trenutek zahteva celostno in vseobsežno spremembo, tako tudi gibanja). V tem so si podobna z gibanji s konca šestdesetih let. Vendar je to univerzalizem drugačne vrste, kar se kaže v večji osredotočenosti na nekatere teme, pa tudi v večji skromnosti in niže letečih utopijah, pa tudi v ciljih revolucije, ki ni prevzem države (te bi se kvečjemu radi znebili). Ta univerzalizem tudi ni univerzalna vednost predpostavk revolucije. Sedanja gibanja želje po spremembi ne izvajajo iz univerzalne teorije, po kateri naj bi željo tudi usmerjali. Želja po spremembi je njena nuja. Zato smo lahko tudi bolj skromni in potrpežljivi.

Zdaj ni avantgarde, ki bi videla naprej, gibanje je »avant-marš«. Vemo pa, da nočemo biti tu, kjer smo, vemo, da moramo oditi, pa tudi, če je to zadnja stvar, ki jo naredimo (We gotta get out of this place, If it’s the last thing we ever do, We gotta get out of this place, ’cause girl, there’s a better life for me and you). Smo tisti, ki smo začeli ta izhod. Kam gremo, bomo pa še videli, eksperimentalno odkrili in se organizirali, kot bodo zahtevale okoliščine. Odkrivanje vizije je induktivno in skupno. Gibanje je univerzalno v obsegu in ugotovitvi, da je celostna sprememba nujna, je pa partikularistično v praksah ustvarjanja alternativ. Ni recepta, poskusiti je treba.

Študentska gibanja v šestdesetih so zasedla univerze, avtonomne delavske skupine pa tovarne in ustanove in so to razglasila za osvoboditev; gibanja v osemdesetih pa so ustvarjala svoje lastne prostore svobode, niše, kjer ni bilo oblasti in je bil mogoč drugačen izraz. Današnja gibanja ne osvobajajo, ampak okupirajo prostore, predvsem javne, in si jih ponovno prilaščajo. Nekatere izraz okupacija moti1 in zato gibanju pripisujejo nasilje. Ne samo, da je to daleč od resnice: to ni vdor, temveč ponovno prilaščanje: gre za to, da se gibanja utaborijo. Ko Negri in Hardt2 v svoji deklaraciji pravita, da je utaboritev (encampment) nasprotje nomadizma, imata prav, ko s tem mislita na nomadizem antiglobalističnih aktivistov, ki so se zbirali na protestih ob shodih svetovnih elit po vsem svetu, a se tudi motita, saj so šotori ravno bivališča nomadov, zasedbe so začasne. Tisto, kar nomade zanima, je prost prehod, prosta paša, uživanje te zemlje, ki nam je dana vsem, ne samo tistim, ki so si jo prilastili. Protestniki so še vedno nomadska grožnja imperiju, ki hoče zemljo zase. Zasedba je začasna, dokler je potrebna, nikomur ne pade na pamet, da bi tam zgradil hišo (boji se slabih sosedov). Ko opravimo svoje, gremo naprej.

Ta gibanja ne zasedajo ustanov in tovarn, zasedajo glavne trge in trge pred borzami. Sredozemski upori so bili proti skorumpirani oblasti, zato so se dogajali na glavnih trgih. V Ameriki so uporniki zasedli trg (park) pred glavno svetovno borzo in s tem sprožili val zasedb takih trgov, ki simbolizirajo finančno oblast; uprli so se prav temu, kar se na borzah dogaja. Hkrati pa so zasedbe trgov, in to smo izkusili na lastni koži, tudi praktično bolj učinkovite, tam se namreč srečujejo ljudje (na fakultete redko prihajajo neštudentje in neprofesorji). Na trgu so ljudje skupaj, ustvarjajo alternativno borzo, borzo idej, pogledov, izkušenj, pobud, akcij, nastaja možnost povezovanja, skupnega delovanja, združevanja. Nastaja antiborza, nekaj, kar je podobno renesančnim tržnicam, prostor nemotenih in svobodnih izmenjav.

Ozračje novih gibanj je tudi drugačno od ozračja prejšnjih. Je morda manj vihravo in strastno kot prej. Človek najprej opazi (in je prijetno presenečen), da sestanki niso maratonsko dolgi, kot so bili v prejšnjih gibanjih, da niso namenjeni neskončnim diskusijam o tem, kakšen bi moral biti svet in kakšne bi morale biti revolucionarne strategije in taktike, da ga spremenimo. Deloma zato, ker udeležencev ne zanima, kaj naj bi naredili, temveč, kaj bomo naredili. Ta interes podpira nekaj pravil, ki so se uveljavila, predvsem pravilo demokracije direktne akcije, ki pravi, da predlagamo tisto, kar smo pripravljeni uresničiti. Tudi nebesedni znaki ekonomizirajo sporočanje udeležencev sestanka. Če lahko z roko pokažeš, da podpiraš predlog, ti tega ni treba povedati.

Če hočemo, da načelo demokracije direktne akcije deluje, ga moramo izvajati najmanj z dosledno etiko neizključevanja: direktna akcija namreč ni demokratična, če izključuje. Tega smo se z direktnim socialnim delom naučili pred Bojem za in to načelo smo, kot bomo videli, včasih s težavo uveljavljali. Načelo demokracije direktne akcije se lahko tudi izrodi v »laissez faire« izmenjavo in zaradi želene avtonomije akcije lahko individualizira odgovornost akterja (češ, je tvoja stvar). Taka miselnost je v nasprotju z imperativom skupnega, kjer je odgovornost porazdeljena in skupna. Večkrat smo tudi pogrešali večjo povezanost, pretok iz raznih iniciativ. Mislili smo, da bi to lahko nadomestili s skupnimi delavnicami, kjer bi soočali razne pobude, morda pa tudi s skupino za usklajevanje, ki bi lahko delovala, kot sta delovali skupini za logistiko in pa za komunikacijsko podporo, z odprtim delovanjem in izmenjevanjem ljudi, ki to počnejo.

Da bi bilo gibanje bolj prodorno in da bi vključilo več ljudi, bi bila potrebna organizacija, še vedno horizontalna, ki bi lahko zagotovila skupne funkcije oziroma skupine, ki jih tak tabor potrebuje. Ker smo na skupščinah preveč poudarjali akcije, smo jih včasih nadomestili s tematskimi skupščinami. Bilo pa bi smiselno imeti tudi evalvacijske skupščine, ki bi se lahko ozrle na že narejeno in pogledale, kaj je še treba narediti.

Tabor pred Bojem za imamo lahko za začetek, za prvi poskus. Upamo lahko, da ni zadnji. Ta se je izčrpal, recimo, po naravni poti. Presenetljivo je, da ga je oblast trpela ves čas obstoja. V začetku smo mislili, da je to zaradi bližnjih volitev, saj bi bilo preganjanje slaba predvolilna poteza. Po volitvah pa smo bili morda premajhna grožnja, zato so nas pustili pri miru. Za nas je bilo to seveda dobro, tudi zato, ker vemo, da je gibanje pač izzvenelo, ne pa da so ga zatrli. Vzdržalo je morda dlje kakor druge zasedbe, navsezadnje je bilo protestno gibanje in je táko zvečine ostalo. Kot táko je doseglo svoj namen in potem izzvenelo. Grenak priokus izzvena je to, da nismo znali ravnati z molekularnimi kontrarevolucijami, te so spodkopale udarnost gibanja. Pokazali smo pa, da je mogoče delovati, iz tega smo se nekaj naučili. Navsezadnje je za gibanja dobro, da se spontano nehajo, tako kot se začnejo. Da ne postanejo institucije in se ne ustalijo.

Nasprotje institucij so načeloma skupnosti. A pojem skupnosti je nostalgičen konstrukt sociologije s konca 19. stoletja, ko so si ljudje želeli nečesa drugega, ne tega, kar je ustvarila industrijska revolucija z individualizmom, značilnim zanjo. Kot nostalgičen pojem je skupnost idealen tip, kot geslo sedanjosti dobiva obrise abstraktne sheme. Vemo namreč, da gibanje ne more biti skupnost, tudi noče, saj bi to pomenilo, da bi postalo sekta. Gibanje pa lahko gre v skupnosti, ki že obstajajo, jih podpre, okrepi, skupaj z njimi ustvari nove vzorce in oblike samozaščite, samopreskrbe in samoupravljanja. To velja za lokalno določene skupnosti in za interesne. Samo po sebi lahko gibanje ustvarja le začasne skupnosti, tabore, kakršen je bil pred Bojem za in kakršen je bil letos poleti v Murski Soboti; take smo včasih delali s taborniki Črnega mrava ali z Odborom za družbeno zaščito norosti. Taki tabori krepijo spoznanje, da smo skupaj, ustvarjajo nove povezave med ljudmi; nekatere začasne skupnosti sčasoma zamrejo, nekatere se ohranijo. Gibanje seveda ne more ustvariti, kar bi morda hotelo – »odprte skupnosti«. To bi bilo contradictio in adiecto, protislovje v izrazu, saj je skupnost definirana s končnim številom članov ali tematsko zaprtostjo (interesne skupnosti). Pač pa gibanje lahko ustvari »sublimno skupnost«, skupnost, ki se realizira v vsakem srečanju ljudi, ki ni določena z geografskim območjem in ni nekakšen klub, temveč zavedanje človeškosti, spoštovanje in solidarnost, etika neizključevanja in humor (to smo ugotavljali na delavnici o zadregah in nelagodju).3

Pred aktivisti so zdaj vprašanja, kaj storiti v prihodnosti, kako organizirati akcijo, ki bo zares delovala v skupnosti, jo obnavljala in zares ustvarjala. Ugotoviti moramo tudi, kakšne skupnosti hočemo in si želimo, najti načine, kako iz avantmarša preiti v dejavnosti, ki bodo zagotovile resnične ljudske fronte odpora ali široke fronte akcij, in kako prestaviti v višje organizacijske in akcijske prestave.

Za poimenovanje gibanja uporabljam ime, ki se je uveljavilo med njegovimi udeleženci – Boj za. Ime je nastalo tako rekoč po nesreči, po naključju. Ko smo se namreč prvi dan s Kongresnega trga preselili na Bavarca, na trg pred ljubljansko borzo, ki ponosno nosi na pročelju napis BORZA, je nekdo od protestnikov, ki so stali tik pred poslopjem, ponesreči ali pa morda vsaj deloma namenoma, s transparentom sunil pod črko »R«, da je padla na tla. Ko se je huronsko odobravanje pomirilo, je nekdo dal predlog, da nadomestimo padlo črko s črko »J«. Tako je nastal Boj za. Nekateri so sicer govorili o »Bojzi« in jo tudi tako sklanjali. Sam mislim, da je bolj ustrezno in tudi smiselno govoriti o »Boju za«, torej, da jemljemo ime, ki je nastalo situacijsko, kot dve besedi in sklanjamo besedo boj. Tudi če se morda sliši malo nerodno in smešno, če rečemo, da se dobimo pred Bojem za (in mislimo trg pred borzo), pa je to, še zlasti, ko govorimo o gibanju kot o boju za, denimo, skupno blaginjo in direktno demokracijo, zelo ustrezno in na mestu. Ime Boj za je torej na eni strani toponim, na drugi stani pa ime gibanja. V besedilu ga tako uporabljam in pišem z veliko začetnico; ko uporabim malo začetnico, poimenujem le pojem.

To je knjiga o direktnem socialnem delu, zato o njem v predgovoru samo nekaj misli. O razlogih in povodih za nastanek bom spregovoril takoj v naslednjem poglavju, ko bom razčlenjeval manifest, ki smo ga najprej napisali, in tudi razloge, zakaj smo ga tako poimenovali. Naj dodam le to, da direktno ne pomeni zgolj neposredno. Večkrat, ko omenim direktno socialno delo, mi ljudje rečejo: »Pa saj jaz delam direktno socialno delo.« Navadno mislijo na to, da delajo neposredno z uporabniki. To je seveda eden glavnih ciljev direktnega socialnega dela, ne pa edini, gre tudi za neposredno odgovornost in zavzemanje položaja in drže, kot jo bom opisal malo pozneje, še zlasti dosledno za to, da si na stani uporabnikov, da si med njimi. Neposredno delo z uporabniki seveda lahko pripelje do rezultatov, ki so dejansko učinek indirektnega socialnega dela, človeka lahko razvrednotimo, s stigmo postavimo nepremostljive ovire medenj in druge ljudi, lahko ga pošljemo tudi »direkt« v zavod ali pa ga, bolj mehko, prepričamo, da je za svoje težave kriv sam oziroma sama.

Izraz direktno (in ne neposredno) smo uporabili tudi zato, ker beseda direktno, ki je sicer tujka za slovensko besedo »neposredno«, pomeni tudi smer. V našem primeru smer direktno k uporabniku. Ima pa tudi sopomen udarnosti, prodornosti, ki bi ga morda slovenski izraz moral še pridobiti. Poimenovanje naše iniciative je tudi odzven izrazov »direktna demokracija«, »direktna akcija«, ki so zaznamovali gibanje, znotraj katerega je direktno socialno delo nastalo; direktno socialno delo s tem izraža tudi svojo usmerjenost v prevzemanje direktne odgovornosti in skupne akcije.

Direktno socialno delo seveda črpa iz izročila radikalnega socialnega dela. Je njegova artikulacija v tem zgodovinskem trenutku. Pa to ni obuditev radikalne usmeritve v socialnem delu, saj, nasprotno kot nekateri menijo, radikalno socialno delo – kot opisujemo spodaj – ni nikoli zamrlo. Še zlasti ne pri nas. Nasprotno, živelo je in živi bogato in živahno življenje. Sploh lahko trdimo, da ljubljanska šola socialnega dela v veliki meri temelji prav na radikalni usmeritvi. Socialno delo smo zasnovali na prostovoljnem delu kot obliki antiavtoritarne prakse, na demokratizaciji skupin in skupnosti, ne le na skupnostnem pristopu, temveč tudi na skupnostnih akcijah, katerih namen je bil krepitev skupnosti za delovanje, zagovorništvo šibkih in njihovo vključevanje. Sodobno socialno delo smo ustvarjali na taborih, ki so šli kdaj tudi onkraj radikalnega, v gibanjih, ki so bila najprej antiavtoritarna in demokratična, pozneje ženska, v gibanjih za pravice otrok, za spremembe sistema institucionalnega varstva – in v sodelovanju z drugimi zapostavljenimi skupinami. Utemeljilo se je kot znanost z akcijskim raziskovanjem in kvalitativnimi metodami, ki nam omogočajo pričevanja o življenju zatiranih.

Zaradi take tradicije se ni čuditi, da smo nekateri odšli pred Boj za in da smo se odločili, da je to možnost za reaktualizacijo socialnega dela. Direktno socialno delo je bilo tam ena od bolj živahnih in stalnih pobud. Veliko je prispevalo k udarnosti Boja za, predvsem pa k njegovi socialni občutljivosti in etiki neizključevanja, pa tudi k politiki nastajanja, ki se je ravno prek srečevanja z drugostjo uveljavila kot ena izmed značilnosti gibanja.4 Direktno socialno delo je prispevalo k Boju za, a velja tudi obratno. Videli smo, da so metode socialnega dela in splošni način razmišljanja zelo skladni s predpostavkami in načinom delovanja gibanja, hkrati pa smo se pred Bojem za na učili veliko uporabnega za socialno delo. Vsaj v svojem imenu lahko rečem, da po tej izkušnji socialno delo ne bo več, kar je bilo prej. To pa je tudi namen te knjige.

Knjiga je sestavljena iz dveh delov. Prvi del – Uvod v direktno socialno delo – začenjam s predstavitvijo manifesta, ki smo ga napisali na začetku zasedbe. Na začetku knjige je zato, ker najbolje pojasni, kaj so bili naši razlogi, namen in cilji, ko smo direktno socialno delo zastavili. Je lahko tudi merilo uresničevanja teh ciljev.

Po manifestu prideta uvodni, a tudi programski in raziskovalni besedili.5 Njun namen je apostrofirati večno odprta vprašanja narave socialnega dela, dati bralcu izhod, odprtino in hkrati oprijemališče za spoprijemanje s tehničnimi vprašanji metode dela. V prvem besedilu skiciram nastanek in izvor socialnega dela, poskušam dekonstruirati razne poti nastajanja socialnega dela in postaviti nekakšno genealoško, rodoslovno definicijo socialnega dela.

Naslednje, drugo besedilo je esej, dobesedno poskus komentirati sestavne dele, ki omogočajo, da socialno delo dela. Delo je namreč ključna razlika (differentio specifica), ki loči socialno delo od drugih znanosti. Moramo ga brati kot seznam atributov in komponent, ki določajo znanstveno, strokovno in epistemološko sestavo socialnega dela kot znanosti za delo. Zato je to poglavje napisano na precej epigramski način ali skoraj kot manifest. Tak način pisanja sem izbral zaradi nuje, da bi povedal čim več na omejenem prostoru in poskusil izraziti bistvo (socialnega dela), ki se včasih izgubi v bolj diskurzivnih načinih pisanja. Besedilo je tudi osebna sinteza tega, kar smo delali v zadnjih desetletjih. V njem je malo citatov, referenc, saj ne gre za obdelavo napisanega gradiva o socialnem delu, temveč za izrek, izraz sinteze, ki je nastala iz razmišljanja o tem, kaj delamo. Je plod konkretnega sodelovanja z Davidom Brandonom in še prej z Bernardom Stritihom, srečanja z izročilom Franca Basaglie v Trstu in ne nazadnje s Felixom Guattarijem (in preko njega z Deleuzom) v mreži alternativ psihiatriji.

V drugem, daljšem delu knjige – Direktno socialno delo v akciji – so besedila, nastala na podlagi dokumentov in spominov iz prvih mesecev gibanja. Ta del smo deloma pisali vsi skupaj v mesecih pred Bojem za, deloma pa je naknadna obdelava dokumentov. V njem opisujem pobude direktnega socialnega dela, povzemam delavnice, opisujem akcije in jih bolj pod črto kakor pa sistematično komentiram.

V prvem poglavju najprej pojasnim, kako je direktno socialno delo delovalo znotraj gibanja, zakaj so se ljudje odločali za sodelovanje, naštejem ljudi in pobude, ki so se pojavile, povzamem, kaj smo delali. Preostala poglavja drugega dela knjige govorijo vsako o svoji temi, ki je bila hkrati pobuda pred Bojem za.

V drugem poglavju govorim o izhodiščnih splošnih temah direktnega dela pred Bojem za. V njem dajem kritiko modeliranja socialnega dela, saj je prav naš položaj zelo jasno postavil, da je treba razlikovati med socialnim delom, ki je zagovorniško, in med tistim, ki je pokroviteljsko, dobrodelniško. Druga razlika, ki jo moramo narediti, pa je ta, kje so socialni delavci, v pisarnah ali med ljudmi, in seveda pogledati, kaj jih loči. Med socialnimi delavci je razširjeno mnenje, da je to poklic, ki daje, mi pa smo postavili nasprotno tezo, da je tudi tak, ki sprejema. In kaj je najprej treba sprejeti? – Ljudi! Poglavje končujem s programom etike direktnega socialnega dela.

V tretjem poglavju se ukvarjam z dezinstalacijo prohibicije in vojne proti drogam. Prohibicija se je instalirala ne samo v odkrite oblike preganjanja proizvajalcev, razpečevalcev in uživalcev prepovedanih drog. Skozi moč kapitala, ki ga poraja, in politično (represivno) moč, ki jo zagotavlja aparatu, se je naselila s škodljivimi posledicami (izključevanje, brezpravje, strah) skorajda povsod, tudi tam, kjer je morda ne pričakujemo. Zato je treba govoriti in zahtevati novo politiko drog. Hkrati pa je zasvojenost temeljni vzorec (paradigma), kako živeti v kapitalizmu. Vladavina dolga ustvarja iste vzorce, kot jih ustvarja zasvojenost pri uživalcih. Pristopi, ki so se razvili na področju drog (zmanjševanje škode), pa so tudi paradigmatsko pomembni za socialno delo in za procese sprejemanja ljudi, omogočanja, da bolje živijo, in vztrajanja pri etičnem delovanju. Opisujem tudi nastajanje Slovenskega konopljinega socialnega kluba, ki je poskus dekriminalizacije, še več, poskus tega, da ljudje stopijo skupaj, naredijo nekaj zase, hkrati pa se s samooskrbo odtegnejo odvisnosti od črnega trga in izpod kladiva represivne države.

Četrto poglavje je najdaljše in tematsko zelo raznovrstno. V njem sem obdelal teme, ki smo jih pod znamenjem skupnega zagovorništva načeli pred Bojem za. Delavnice smo imeli vsak drugi dan. Na neki način so to bile kolektivne proste asociacije, ki so se vezale na tematski in realni okvir gibanja. V njih so bodisi odzvanjale teme, ki so bile značilne za protest: težave s stanovanjem, službo, življenje brez doma, osamljenost, splošne zadeve, ki v primežu, v katerem smo se znašli, postajajo čedalje hujši problemi. O njih je treba razmišljati in snovati akcije. Sčasoma so se začele pojavljati teme, ki so hkrati odsevale naše počutje pred Bojem za in splošne življenjske težave, s katerimi se srečujemo vsak dan – kako se upreti avtoriteti, strah in sram, sporazumevanje (komunikacija), vsiljivost in nadlegovanje, nasilje, vse to so teme, ki smo jih lahko na prostoru upora obravnavali z dvojno optiko – kako se nam to dogaja v naših življenjih in kakšna je njihova vloga pri uporu, pri gibanju. Teme kot, denimo, molekularna kontrarevolucija in seks in revolucija sicer naslavljajo vprašanja gibanj in revolucije, ampak v povezavi s čustvi. Čustva pa so pomemben del revolucije.

Delavnice skupnega zagovorništva so nam omogočile, da pogledamo tiste vidike našega angažiranja, ki so drobno človeški, ampak konstitutivni za samo revolucijo, če naj bo revolucija s človeškim obrazom. Izognili smo se »psihoterapevtskim seansam«, in sicer tako, da smo jih avtomatično povezovali s širšimi temami, ki jih gibanje postavlja: povezali smo jih z družbenim kontekstom, v katerem živimo, po drugi strani pa tako, da smo razmišljali, kaj lahko skupaj naredimo – in smo tudi dejansko kaj naredili. Teh tem ne predstavljam na poročevalski način, temveč kot eseje, glose, bloge, ki povzemajo, včasih tudi dopolnijo, kar smo se pogovarjali. V njih vidimo, kako se ekonomski pritiski vsiljujejo, nam ne dajo spati, nas omejujejo pri vsakdanjih dejavnostih, predvsem pa v razmerjih in stikih z drugimi. Naši pogovori – in upam, da tudi zapisi o njih – so spremenili mini človeške tragedije včasih v komedije, včasih pa v izhodišče, da bi lahko ravnali drugače. Zato mislim, da serija teh zapisov ni le dokumentarna in še ni programska, je pa dober začetek za to, da razmišljamo, kako lahko skupaj spreminjamo naša življenja, ne samo družbe.

Najkrajše je peto poglavje o boju za boljšo starost. Tema je bolj pomembna in širša, a smo jo pred Bojem za manj obravnavali. Stari ljudje so se udeleževali našega protesta, a jih je bilo malo in prihajali so le občasno. Ne omejuje jih le to, da morda niso toliko vitalni, kot so nekoč bili, ampak tudi povsem realne ovire, kakršne so, na primer, problem prevoza, zaprtost v institucijo in dnevni red doma za stare. Ker bodo stari ljudje najbolj pod udarom destruktivnih sprememb, je nujno iznajti načine, kako se bomo uprli, kako bomo tudi stari aktivno soustvarjali skupno dobro in skupno blaginjo. Upajmo, da bo to kratko poglavje majhen prispevek k temu.

Vprašanja duševnega zdravja in ustanov zapiranja, s katerimi se ukvarjam v šestem poglavju, niso standardna vprašanja gibanja. Tudi drugod je bilo slišati »Zasedimo duševno zdravje!«, »Zasedimo psihiatrijo!«, pa tudi problem norosti je neločljivo povezan z vprašanji upora. Subjektivnost in subjektnost sta temeljni vprašanji, če jih postavimo kot vprašanje dovoljenja, ki ga imamo za lastno odločanje, ali če ga postavimo kot vprašanje doživljanja in ustvarjanja lastne resničnosti. Ukvarjanje z duševnim zdravjem je v zavest vsaj tukajšnjega gibanja prineslo dve pomembni temi. Prva in najbolj očitna je, da je ena od bistvenih sil svetovnega kapitalizma (psiho)farmacevtska industrija in da zdravila niso le vir dobička, temveč tudi način, kako kapitalizem ravna s stiskami, ki jih zanj značilna družbena nepravičnost povzroča, še več, način, kako obvladovati vsakdanje življenje ljudi. To, da smo kmalu po zasedbi borze zasedli psihiatrijo, pa ni bilo pomembno samo kot sporočilo drugim, ampak tudi za sámo gibanje, ki je tako postalo bolj vključujoče in občutljivo za ljudi, ki predstavljajo drugost. V nadaljevanju je pobuda pokazala tudi, kje so možnosti konkretnega delovanja v zagovorništvu in v ustvarjanju skupnosti ljudi, ki bi lahko spremenile pokrajino duševnega zdravja.

Zadnje, sedmo poglavje, priča o vrhuncu, pa tudi o meji prvega vala gibanja pri nas. Govori o tem, kako smo se lotili kritike konkretnega mehanizma kraje revnim, da bi napolnili žepe bogatim, se uprli temu, da je socialno delo podrejeno namenom financializacije in discipliniranja delovne sile in drugih revežev. Pomembno pa je, da se nismo zadovoljili samo s kritiko in uporom, temveč da smo hkrati tudi naredili »program dokapitalizacije ljudi«. Finančno ministrstvo (in skupaj z njim cela vlada) razmišlja o tem, kako dokapitalizirati banke, zato mora nekdo razmišljati, kako zavarovati in dokapitalizirati ljudi. Poleg nas, ki smo začrtali tak program in ki ga predstavljam v tem poglavju, je bilo na drugi strani, strani države – naj bom namenoma naiven – ministrstvo, ki se ukvarja s socialo. Opogumljajoče je bilo, da so privolili v skupščine in dialog o teh temah, deprimirajoče pa je to, da se naprej od našega očrta nismo premaknili. Deloma zaradi pomanjkanja volje na drugi strani (njihovo voljo je »okupiralo« pripravljanje svežnjev zategovanja pasu), deloma zato, ker je nam zmanjkalo volje, domiselnosti in nazadnje še energije.

Knjiga je torej kolaž, bric-à-brac materialov, stilov, vsebin in oblik. Po eni strani se mešajo članki, ki sem jih napisal, preden se je gibanje zgodilo, teksti, ki so odziv na sedanjo situacijo, in manifesti, ki smo jih ustvarili pred Bojem za, izjave za javnost, povsem dokumentarni opisi dogajanja, osebne izpovedi, pričevanja, razmišljanja in glose, programi za naprej, najave in zapisniki delavnic, opažanja takrat in pogledi nazaj na dogodke z nekaj časovne distance. Strokovni, znanstveni način pisanja in izražanja se meša z aktivistično retoriko, suhoparno naštevanje in prenicljivo razmišljanje s pavšalnimi ugotovitvami in revolucionarnim zanosom, utopija z realnostjo, sanje z morami. Prepleta se socialno delo s socialno politiko, z vprašanji družbenega trenutka, tudi z literaturo, vprašanji organizacije, olike, ljubezni in logistike. Dopolnjujejo se poročila, manifesti, zapisniki, traktati, poezija in proza, epigrami in eseji.

Iz tako raznovrstnih in raznorodnih drobcev je zelo težko sestaviti mozaik, zaokrožen v celoto. Pri ustvarjanju mozaika mora avtor imeti pred seboj podobo, ki jo hoče ustvariti, te pa nisem imel in je tudi nimam. Tolažim se s tem, da ima kolaž svoje prednosti. Na mozaični podobi se namreč oko in duša spočijeta, ker vidita, da je svet urejen, kolaž pa razbije skladnost podobe in ji uhaja. Slika je dinamična in izzivalna. Ne izziva le občutka harmonije, ampak tudi domišljijo. Skratka, tolažim se s tem, da bo frustracija, ki jo bralec doživlja, ne le zaradi neskladnosti stilov in materialov, temveč tudi zaradi nedorečenosti misli in programov, bolj ustvarjalna, kot če bi ga besedilo zadovoljilo in uspavalo. Upam, da je izziv zadosten in da frustracija ne bo prevelika.

Kolažiranje besedil se z uporabo »kopi-pejstanja« zdi lahko delo, saj imamo na eni strani material, na drugi škarje in lepilo, treba se je samo usesti in stvari zložiti. Narobe: kopi-pejstača postavi pred težko nalogo, kaj odrezati, kaj in s čim dopolniti, kako vsaj deloma pobotati in skomponirati razne materiale in razne stile. Kolaž mora namreč imeti, če naj bo prodoren, konsistentno razmerje med deli, naj je še tako čudno. Frustracija avtorja je vzporedna frustraciji bralca, a ker piše in ne le bere, še večja. In na koncu še vedno ne vem, ali sem dele zložil tako, da bodo imeli učinek, ali pa je knjiga le kup moje in bralčeve nesreče.

Knjiga ni monografija v klasičnem pomenu besede, je bolj polifonija, upoštevanje različnih glasov (pogosto s kakofoničnimi učinki), ki smo jih slišali na cesti, pred Bojem za. Ni učbenik, pa vseeno terja od nas, da se učimo. Je morda priročnik, ki nima navodil, ki pa lahko pride prav, ko se bomo stvari znova lotili. In vse kaže, da se bo treba stvari znova lotiti. Morda je prispevek k praksi aktivizma in socialnega dela.

Kopi-pejstač seveda ni avtor v polnem pomenu besede. Tudi pri klasičnih besedilih je tako, saj vedno, tudi če smo še tako izvirni, recikliramo ideje, pripovedi in poglede drugih. Tukaj je to še bolj očitno. Seveda nisem napisal vseh zapisnikov, najav in drugih materialov, ki smo jih pred Bojem za proizvedli (bil sem sicer v glavnem zraven, kar me pa ne kvalificira kot avtorja). Ta knjiga je še bolj kot katera druga kolektivno delo. Sem le zapisovalec, kronist, aranžer in tisti, ki zadevo izdaja, daje na svetlo, jo spravlja v register napisanega in povedanega. Zato se lahko podpišem. Vendar so pri tem sodelovali številni, ne samo ožja ali širša sestava pobude direktnega socialnega dela, ampak tudi drugi, ki so prihajali na dogodke, pa tudi tisti, ki niso prišli, in tudi tisti, ki niso del ljubljanske zasedbe. Zato se bom pod knjigo sicer podpisal, ampak takole – @Boj za.

Besedilo je kolaž, a je tudi razmišljanje, metoda, ki mu je podlaga, mešanica raznih pristopov in metodologij. Vem, da bo veliko kolegov akademikov knjigi odreklo znanstveno veljavo, tudi če jim bo všeč. A to več pove o ozkem pojmovanju znanosti kakor o znanosti sami. Če znanost definiramo širše in se poskušamo izogniti okvirom, ki jih postavljata oblastiželjna vednost in (še bolj) oblast, ki ji je vednost orodje vladanja, potem je znanost ustvarjanje novega znanja. In ravno to smo z akcijo in s tem zapisom naredili. Ne le da smo razgalili vzorce in mehanizme, ki smo jih prej le slutili, ne le da smo oznanili tisto, kar so nam prikrivali ali česar si ljudje niso upali povedati, prizadevali smo si tudi odstraniti tančico nevednosti, ustvariti znanje, ki bi bilo dovolj praktično, znanje, da bi bolje živeli. Znanje upora kot znanje skupnosti, kako živeti skupaj. Pri prvem moramo biti kritični in polemični, neizprosni, pri drugem pa programski in imaginativni, imeti polno domišljije.

V kritičnem in polemičnem kraku našega početja je bržkone osnovna metoda, ki jo lahko uporabimo, dekonstrukcija. Ta je lahko zgodovinska, bodisi v foucaultovskem izročilu arheologije dispozitivov (genealoška definicija socialnega dela v prvem poglavju) bodisi v iličevskem izročilu etimologije6 kot ogledala stvarnega (dekonstrukcija okvirov storitve); lahko je etnometodološka (razgradnja okvirov strokovnega pogovarjanja, pomešana z vsakdanjim okvirom pogovorov), formalna, kot smo dekonstruirali lastnino virov, in, ne nazadnje, je lahko akcijska, ko z akcijami dekonstruiramo stvarnost v trenutku (na primer, z zasedbo psihiatrije ali ministrstva, fakultet in pa samega trga) ali pa počasi in dolgoročno (na primer, z dezinstitucionalizacijo ali pa z dezinstalacijo prohibicije). Prav izraza dezinstitucionalizacija in dezinstalacija utegneta dobiti širši in bolj prodoren pomen v nadaljevanju gibanja, saj ne gre le za odpravo totalnih ustanov zapiranja, ampak tudi za dezinstaliranje drugih institucij, ki nas omejujejo, npr. institutov predstavniške demokracije, v socialnem delu pa tudi tistih virtualnih institutov, kot je, na primer, skrbništvo.

Nasprotje kritike in dekonstrukcije ni konstruktivizem. Ta je v družboslovju in v socialnem delu zaveznik obstoječega, obstoječe razlaga, poskuša razumeti in ljudi prilagoditi konstruktom, ki obstajajo (v tem se konstruktivizem kot smer v družboslovju razlikuje od konstruktivizma kot umetniške avantgarde, ki je hotela graditi svet na novo). Nasprotni krak je pragmatika (ne pragmatizem), programatika in domišljija. Z njimi si želimo iz tega, kar imamo na razpolago, in z novimi materiali vzpostaviti delujoče mašine (pragmatika), ki bodo konsistentno delovale na raznih ravninah bivanja (programa tika) in omogočale novo prakso (domišljija). Potrebujemo spretnosti, abstraktne sheme in ustvarjalnost.

Pragmatika današnjih gibanj in direktnega socialnega dela se kaže v tem, da nismo pripravljeni izgoreti za vnaprej postavljene ideale. Kaže se tudi v tem, da gibanja pač morajo uporabiti tista sredstva, ki so jim na voljo. Tudi etika, ki je protistrup pragmatizmu postmoderne, ni etika načel, ampak dejanj.

Pragmatični so tudi programi, ki jih gibanja ustvarjajo. Namen je oditi stran od tu, kjer smo, a za to je treba uporabiti sredstva, ki jih imamo na voljo tukaj. Shematski program gibanja je ohraniti tisto, kar je dobro, se upreti krivicam in ustvarjati skupno. V pogledu, ki ga imamo iz socialnega dela, je naloga: ohraniti pravice socialne države, ki so si jih priborili naši starši in stari starši, zavarovati se pred stopnjevanjem izžemanja (zagovorništvo) in ustvarjati skupnost. Pri tem se kot abstraktni shemi, na primer, vzpostavljata shema neizključevanja in shema skupnega.

Domišljija (imaginacija) je nosilec sprememb. Z njo lahko dobimo ideje, »kako bi lahko bilo«. Konservativni, kraljevski strokovno znanstveni diskurz jih ne dovoljuje. Loči med umetnostjo, ki ji je dovoljeno fantazirati in ustvarjati nove ideje, in znanostjo, ki naj pojasnjuje (in utemeljuje) obstoječa razmerja. Tako obe, umetnost in znanost, postaneta sami sebi namen oziroma namen oblasti. Prav v socialnem delu in v gibanjih za spremembe sta domišljija in ustvarjalnost ključnega pomena. Zato si moramo dovoliti, da prestopimo konvencionalne meje med razumom in domišljijo in ustvarjamo znanost vedno tudi s tem, kar se šele lahko zgodi ali kar bi se lahko zgodilo. Po tem sem se ravnal tudi v pričujočem besedilu. Ne gre namreč le za programe in manifeste, gre tudi za razmišljanje, kaj lahko v neki situaciji storimo, kako lahko oblikujemo zaščito pred divjanjem bankirjev in kakšne skupnosti lahko gradimo in na kakšen način.

Tudi pri domišljiji ne gre samo za znanost, ampak tudi tehnologijo. Danes je izziv to, kako na induktiven način in skupaj z drugimi ljudmi graditi skupno prihodnost. To, kar že vemo in kar nam je potrdila izkušnja izpred Boja za, je, da potrebujemo potrpljenje, da si moramo vzeti čas, da si ga moramo ponovno prilastiti. Poslušati in slišati moramo drug drugega, potrebujemo pa veliko organizacijskega znanja in spretnosti – nekatere v socialnem delu že imamo, še veliko pa jih bomo morali razviti.

Indukcija v metodologiji, ki jo uporabljamo, torej ni le princip razmišljanja, ne gre le za induktivno analizo, temveč tudi za induktivno akcijo. Ko se lotimo kvalitativne analize podatkov, je zbrano gradivo temelj in spodbuda za razmišljanje, uporabimo ga za ustvarjanje novih kategorij. Tako je tudi pri tem besedilu – le da gradivo za razmišljanje in ustvarjanje novega znanja niso samo podatki, ampak ravno dejanja in akcije. Torej ne gre le za kontemplativno, razmišljujoče znanje, tudi ne samo za znanje »o akciji«, tudi ne samo za znanje »za akcijo« (tudi ne samo o socialnem delu in za socialno delo), temveč gre tudi za indukcijo akcije, za induktivni moment, ki smo ga lahko 15. oktobra opazovali in v njem sodelovali. V molekularnih kontrarevolucijah pa gre, prav nasprotno, za redukcije akcije, za prevladovanje struktur nad akcijo.

V skladu s temi metodološkimi izhodišči in v skladu s programom etike direktnega socialnega dela sem si prizadeval pisati v čim bolj razumljivem in preprostem jeziku. To pomeni, da sem pogosto tudi uveljavljene strokovne izraze prevedel v slovensko besedo, pa tudi, da sem poskušal uporabljati glagolske tvorbe namesto samostalniških. To se mi zdi pomembno prav zaradi socialnega dela. V socialnem delu je namreč bistveno bolj pomembno to, kaj kdo dela, kot to, kaj kdo je. To velja tudi za gibanje in revolucijo. Samostalniška raba, vsaj v našem jeziku, tudi prispeva k temu, da postvarjamo dejanja, čustva in odnose, da iz njih delamo reči. Če pa morda ni tako, pa je to moj mali simbolični upor proti takemu početju na jezikovni ravni.

Kolikor je bilo le mogoče, sem se izogibal »znanstvenim« abstrakcijam, ki dobijo, kot pravita Ivan Ilič in z njim Jean Robert, plastične in amebne značilnosti. V strokovnih in znanstvenih razpravah namreč mrgoli besed, ki zvenijo učeno, a so zaradi visoke ravni abstrakcije izgubile pomen. Širši ko je obseg pojma, manjša je vsebina. Take so, na primer, besede »komunikacija« (cf. podpoglavje o sporazumevanju), diskurz, paradigma itn. Te besede v najboljšem primeru delujejo kot gesla, ključne besede, ki občinstvo priključijo na nekaj, kar bi moralo vedeti, pa največkrat ne ve, a si ne upa vprašati – da ne bi bilo videti neumno in neizobraženo. V primeru, da občinstvo, pa tudi govorec, ve, na kaj geslo usmerja, so take abstrakcije bližnjica, okrajšava, stenogram za nekaj, kar bi morali sicer na dolgo pojasniti. Predvsem pa so smerokazi, kažipoti, s tujko »reperji«, ki nam kažejo smer, kjer naj iščemo pomen ali razlago. Če ni tako, je uporaba teh besed zgolj poza in zamegljevanje razprave. Pri pojmu paradigme, denimo, se spomnimo predvsem na Kuhnovo teorijo o revoluciji paradigem v znanosti, ko pa nam kdo omeni diskurz, ne vemo, ali se nanaša na foucaultovsko, lacanovsko, habermasovsko ali kakšno drugo teorijo diskurza, ali govori o stanju razprave in duha na nekem področju, ali pa gre za tipični strokovni govor; morda pa misli na razpravo ali celo na navaden pogovor med ljudmi. Pri omenjanju komunikacije smo lahko še toliko bolj zbegani, njen pomen je tako širok, da ne vemo, kaj nam govorec zares sporoča. Če vsemu, kar se zgodi med ljudmi, rečemo komunikacija, potem ni težko potrditi Watzlawickovega izreka, da »ni mogoče ne komunicirati«, in seveda, vse ima svojo sporočilno vrednost, če je nima, si jo lahko izmislimo.

Amebnim besedam se je izogibati še zlasti, ko gre za resnične dogodke, stvari in fenomene. Tudi ko gre za pojme, s prevodom ali pojasnilom dosežemo večjo stopnjo razumevanja in razvidnosti. To je še toliko bolj pomembno v socialnem delu, saj, kot prav tu trdim, je socialno delo znanost za delo, za ravnanje v konkretnih situacijah – zato ni dobro tvegati ne preciznosti, ki jo prinašajo abstrakcije. Še toliko bolj, če gre za nalepke, ki imajo slabšalen prizvok (negativno konotacijo) in človeka ožigosajo (stigmatizirajo). Če, na primer, za nekoga rečemo, da »ima shizofrenijo«, s tem povemo, da je s tem človekom hudo, ali vsaj, da nekateri tako mislijo, ne vemo pa, kaj se mu dogaja (ali je preplašen, zbegan, se mu kaj prikazuje, sliši glasove, misli, upravičeno ali neupravičeno, da ga kdo preganja, se je zaradi tega povlekel vase, ali pa kriči in se razburja, itn.); izvedeli pa smo, da je z njim nekaj narobe, da bomo imeli v stikih z njim težave in da je morda bolje, da se mu izognemo. Slabšalna nalepka ima učinek razvrednotenja in uvaja nezaupanje med ljudi. Temu učinku se moramo izogniti.

Izognemo se mu lahko tako, da na prvo mesto postavimo človeka in nato njegove atribute. Že to je boljše, če besedo »invalid« nadomestimo, kot so jo, na primer, na Hrvaškem v uradnem govoru s terminom »oseba z invalidnostjo«. Ta termin še vedno »invalidizira« človeka, a ga vsaj postavi na prvo mesto. Še bolje je, če opišemo, kaj dela ali kaj se z njim godi. Lahko, na primer, rečemo »človek z nalepko shizofrenije«, s tem smo poudarili proces lepljenja oznake na človeka, kar drži, ni pa nujno, da drži nalepka, ki je v primeru »shizofrenije« že sama po sebi problematična. Lahko pa rečemo »ljudje, ki slišijo glasove«, in s tem poudarimo tisto, kar se jim dogaja, kar pa ni nujno niti moteče niti boleče, saj so glasovi včasih lahko tudi prijazni in koristni. Tako smo postavili človeka na prvo mesto, potem pa smo še opisali, kaj se z njim dogaja, in to v ljudskem jeziku, ne le razumljivem, ampak tudi v preciznem.

Tudi gibanje 15o ni imuno za taka gesla in abstrakcije in uporabo tujk. Amebno so se po besednjaku gibanja razlezle, na primer, besede »prekarno«, »prekarnost«, tudi »prekernost«. Latinska beseda precarius pomeni »izprošen, priberačen, od milosti pridobljen; negotov, nestalen«7, slovar tujk navaja varianto prekeren, in jo pojasni z »izprošen, na prošnjo do preklica dovoljen; odvisen od tuje volje ali okoliščin, negotov, tvegan, kočljiv«8. Ko sem aktivistko pred Bojem za spraševal, zakaj ne uporablja raje slovenske besede »negotov«, ko govorimo o negotovih zaposlitvah, negotovem stanovanjskem razmerju ipd., mi je pojasnila, da slovenski prevod nima istega prizvoka, sopomena (konotacije), kot ga imata »precarious« v angleščini in »précaire« v francoščini. »Negotov« v slovenščini menda nima prizvoka ekonomske negotovosti, ki jo v tujih jezikih ima. To sicer morda drži, a tudi v angleščini v času, ko smo uživali v varnosti socialne države in polne zaposlenosti, beseda »precarious« ni imela tega prizvoka. Beseda dobiva sopomen iz konteksta in z rabo. Podobno se nam je zdelo v začetku sedemdesetih precej neumno, ko smo prevajali angleško besedo »workshop« z »delavnica«, ki je takrat v slovenščini – tako kot v angleščini pred izumom te oblike učenja in skupnega intelektualnega dela – pomenila predvsem prostor, kjer se opravljajo rokodelska, pretežno mehanična dela (v francoščini »attellier« in v italijanščini »laboratorio«). Zdaj se nam zdi ta pomen besede delavnica povsem navaden in udomačen. Spomin na zagato, ki smo jo imeli, je lahko mlajšim nerazumljiv, kot se jim zdi nerazumljivo naše zgražanje nad tem, da je Toporišič zmerjal grejpfrut z grenivko. Nedvomno je sedanji čas stopnjevanja ekonomske negotovosti prispeval k temu, da nam zdaj takoj »potegne« na ekonomski pomen te besede, ko kdo omeni negotovost. Verjetno je že čas, da uporabo termina »prekernost/prekarnost« opustimo.

Druga aktivistka me je opozorila, da noben slovenski prevod »prekarnosti« ali »prekernosti« nima pomena, ki ga ima izvorno latinska beseda (beračenje, nabiranje miloščine). To je res in to s prevodom izgubimo. Je pa to pomen, ki ga je termin »prekaren« v stoletjih rabe izgubil tudi v francoščini ali angleščini. Sam sem namesto »prekaren« ali »prekeren« največkrat uporabil »negotov« (»negotova zaposlitev«, a tudi »nestalno delo« ali »krhkost življenjskega položaja«). Držal sem se latinščine in pisal »prekaren«. Besedo sem praviloma postavil v oklepaj. Tako sem storil tudi z nekaterimi drugimi abstraktnimi (amebnimi) tujkami, ki imajo naravo smerokaza, reperja. Postavil sem jih zraven vsakdanje besede, bodisi kot njeno ponovitev ali pa v oklepaj.

Nisem pa uporabljal amebnih besed, ki izvirajo iz mednarodne birokracije. »Implementacija« je na primer taka beseda, ki izhaja iz evroslenga in jo na veliko uporabljajo, prihaja iz latinskega glagola impleo, ki pomeni napolnim, izpolnim (med drugim tudi v pomenu »nosečo storiti«), tudi v pomenu izpolnitve prerokbe. A zakone bodisi uveljavljamo ali izvajamo, programe uresničujemo, sklepe pa izvršujemo – izpolnjujemo pa obljube – toda v tej zvezi se v okviru birokratskega govora beseda ne uporablja. Še huje je z besedo »aplikacija« (»aplicirati«), ki jo nekateri uporabljajo namesto besede vloga, prošnja ali pač v precej drugačnem pomenu namesto prijave na razpis. Kot tujko jo v slovenščini uporabljamo (apliciramo), ko govorimo o uporabi nečesa (npr. aplikativnost), ali celo o našitkih ali nanosu nečesa na/v telo v medicini, pa seveda tudi v računalništvu, ko govorimo o orodjih za določena opravila. Še posebno zabavno je, če kdo uporabi besedo mapa, ki v slovenščini pomeni ovitek za vlaganje spisov (osebna mapa), pa hoče reči zemljevid ali s tujko karta. Beseda mapa je napolnjena (implementirana) z drugimi pomeni, mapiranje (iz angleško »mapping« v smislu izdelave zemljevidov oziroma s tujke, ki jo v pričujoči knjigi tudi uporabljamo, kartografije) pa je še prosto, a to ne pomeni, da ga lahko zapolnimo s tem pomenom.

Teh maksim, da je treba pisati in pojasnjevati na vsem razumljiv način v vsakdanjem jeziku in postavljati človeka, dogajanje in delovanje na prvo mesto, sem se poskušal držati, kolikor se je dalo. Seveda se mi ni čisto posrečilo. Tudi sam sem okužen z amebnimi besedami in včasih besede tudi ni mogoče prevesti ali pa s prevodom tvegamo, da bomo nerazumljivi. Mučil sem se, na primer, z besedama, ki sem ju prevzel od Guattarija in Deleuza, »deteritorializacija« in »reteritorializacija«, kar bi sicer lahko slovensko rekli »razzemljitev« in »prizemljitev«, a ne gre za zemljo, temveč za ozemlje. »Razozemljitev«, čeprav se sliši nerodno, bi mogoče še šlo, toda potem »ponovna ozemljitev«, kar bi bilo slovensko za »reteritorializacijo«, pomeni spet nekaj drugega. Poskušal sem s slovenskim neologizmom »odkreniti«, kar bi pomensko bilo ustrezno za »deteritorializacijo«, a iz tega bi težko tvorili besede, ki bi govorile o nasprotnih procesih, »prikreniti« pač ne bi šlo. Malo boljše se sliši »razozemljenje« in »priozemljenje«, kar bi lahko v prihodnosti tudi poskusili. Tudi besedo, kot je »dezinstitucionalizacija«, bi zelo težko prevedli v slovenščino – dobesedno »razustanovitev«?

V aktivističnem govoru se je okrajšavam in bližnjicam še težje izogniti. A tu delujejo drugače. Gesla postanejo krilatice, slogani, niso več smerokazi, ki kažejo na pomen oziroma razlago, temveč so smerokazi za akcijo, za dejanja. Postanejo programske besede, razglasi. V tem primeru so okrajšave bolj utemeljene in potrebne. Njihov pomen bomo namreč razvozlali šele z akcijo, z ustvarjanjem tega, kar napovedujejo. Tukaj pomena ne razumemo in ga ni treba razumeti, moramo si ga domišljati, domišljija zamenja vednost. Tako je tudi z direktnim socialnim delom.

Kljub temu, da sem s socialnim delom tesno osebno povezan in da gre za besedilo o moji intenzivni osebni angažiranosti, sem se odločil – z izjemo Predgovora – za uporabo neosebnih oblik, ki so v navadi pri pisanju znanstvenih in strokovnih besedil. Neosebnost strokovnega diskurza pride prav. Seveda nisem uporabil neosebne oblike povratne tretje osebe (refleksiva ali srednjika), (npr. »na taboru se izvajajo delavnice«), pač pa prvo ali tretjo osebo množine: »na taboru izvajamo/izvajajo delavnice«. Ko govorimo o gibanjih, je to kot nalašč, saj gre za kolektivna dejanja in še celo za besedilo, ki temelji na razliki med nami in njimi. Z rabo prve osebe množine gibanja ali revolucije ne personaliziramo, saj tudi gibanje tega noče. Ne le da nima vodij, tudi sama akcija je po eni strani skupna, a le v tem osebna, po drugi strani je namreč neosebna, realna, izhaja iz situacijske nuje. S prvo osebo množine ne poudarimo le svojih skupnih želja, zahtev, akcij in čustev, temveč tudi, tako kot v neosebnih tekstih, prikažemo objektivnost nekega stanja, prikažemo, kako ga vidimo vsi ali vsaj 99% nas.9 Uporaba prve osebe množine torej omogoča sintezo stvarnosti in skupne želje, objektivnega in kolektivno subjektivnega. Seveda je intonacija (register) govora pri taki uporabi prve osebe množine drugačna, kot je pri standardni prvi osebi množine v strokovnih in znanstvenih tekstih. Kakor koli že: četudi je priložnost osebnega sodelovanja dovoljevala, da uporabim prvo osebo ednine, sem vesel, da sem se temu lahko izognil, prvič, ker bi dopuščal vtis, da se »mečem naprej«, česar prav gotovo nočem, po drugi strani pa bilo krivično do vseh tistih, ki so prispevali k temu besedilu na terenu ali pa tudi drugje.

Poleg že naštetih pomanjkljivosti, ki sem jih vsaj pojasnil, če že ne upravičil, jih je gotovo še cel kup. Naj se opravičim vsaj še za nekatere. Ena je gotovo pomanjkanje ženske perspektive. Tudi pred samim Bojem za smo velikokrat ugotavljali, da ta manjka, da bi morali več govoriti o spolnih dimenzijah samega upora in tega, proti čemur smo se upirali. Zakaj jih ni bilo, je težko reči. Upam samo, da to ni posledica tega, da je žensko gibanje zamrlo ali pa zasedlo bolj udobne položaje, kot je bil ta pred Bojem za. Težko bi namreč trdili, da »žensko vprašanje« ne bi bilo pomembno v globalnem gibanju zoper zatiranje. Ali pač?

Dosti gradiva je ostalo nepredelanega. Zelo mi je žal, da sem zaradi stiske s časom izpustil celotno pobudo »ustvarjanja skupnosti«10. Premik gibanja na fakultete je bil v marsičem dobesedno »deplasiran«, premaknil je namreč pogled s splošnih tem na posebne, dostikrat tudi cehovske, ki se tičejo zgolj univerze. Seveda je tudi univerza pod udarom financializacije, in prav zdaj, ko to pišem, bi moral podpisati peticijo proti novemu zakonu, ki bi onesposobil univerzo in jo naredil še slabšo, kot je bila. Tudi med ustvarjanjem skupnosti ali med zasedbo fakultete za socialno delo smo naleteli na izrazite krivice. Taka superhikovska zadeva, ko kradejo revnim, da bi dali bogatim, je v visokem šolstvu namreč izredni študij. Izredni študenti doplačujejo ceno rednega študija, ki ga država podfinancira, hkrati pa učitelje sili, da delamo honorarno in napol zastonj, mi pa tega, veseli, da še nekaj zaslužimo, ne opazimo, morda pač takrat, ko nam zmanjkuje časa za znanstveno delo in družbeni angažma. Tudi druge teme, ki smo jih na fakulteti začeli, so pomembne, še zlasti je pomembno to, kako doseči, da so diplomanti take fakultete dobro usposobljeni, a hkrati tudi kritični in angažirani. Pri takem študiju ni zadosti, če bolj poudarjamo prakso, treba je tudi omogočiti, da se študenti aktivno angažirajo pri skupnih problemih. Kritična teorija ne pomaga kaj dosti, če je ne uporabimo.

Da je knjiga nastala, se lahko zahvalim celotnemu gibanju in vsakemu posebej. Udeležence direktnega socialnega dela bom naštel, ko se bomo lotili opisovanja delovanja pobude. Naj se na tem mestu zahvalim vsaj jedru skupine, torej Asji, Jani, Janku, Katji, Niki in Tatjani. Pa Simoni, ki se je pogosto pripeljala v Ljubljano prav zaradi naših akcij in bila močna podpora. Za pomoč pri samem pisanju se zahvaljujem predvsem Jani in Asji, ki sta prispevali marsikaj, da je knjiga bolj popolna, pa tudi bolj zanimiva. Za podporo in opogumljanje pa Veri, Tatjani in Katarini. Pisanje knjige pisca izklopi iz skupnosti, pri tej knjigi zaradi raznih okoliščin še toliko bolj, zato se članom svoje osebne skupnosti in vsem tistim, ki jih je moja odsotnost prizadela, opravičujem, da niso imeli od mene toliko, kolikor bi rad, da bi. Zahvaljujem se Zoji za spodbudo, potrpežljivost in za veliko dela, ki ga je imela s tem, da je knjiga izšla.

Revolucija je ženskega spola, in pred Bojem za sem videl, kako zelo je to res. Brez žensk gibanja ne bi bilo in vsaka od njih je ena izmed neštetih Mariannes, ki nas peljejo čez barikade. Zato prav njim posvečam svoj prispevek k skupnemu prizadevanju.

Krk, Ljubljana, dolgo in naporno poletje 2012.

1 Morda Anglosasov tak izraz ne moti, saj jih ni nikoli nihče okupiral. Zanje je okupacija poklic. Tudi sam raje uporabim izraz zasedba ali ponovno prilaščanje.

2 Antonio Negri in Michael Hardt, Declaration, New York, 2012.

3 Cf. Vito Flaker@Boj za, Direktno socialno delo, Založba /*cf., Ljubljana, 2013, str. 159–169.

4 Za obdelavo te teme in antropološki in primerjalni opis gibanja v Ljubljani cf.: Maple Razsa in Andrej Kurnik, »The Occupy Movement in Žižek’s hometown: Direct democracy and a politics of becoming«, American Ethnologist, letnik XXIX, št. 2, maj 2012, str. 238–258.

5 Krajša angleška verzija obeh poglavij je bila eno izmed uvodnih poglavij v učbenik raziskovanja v socialnem delu, ki sva ga s Tomom Schmidom uredila pred nekaj leti. Cf.: Vito Flaker, »Social work as a science of doing: in the praise of a minor profession«, v: Vito Flaker in Tom Schmid (ur.), Von der Idee zur Forschungsarbeit: Forschen in Sozialarbeit un Sozialwissenschaft, Böhlau, Dunaj, 2006, str. 55–78.

6 Mimogrede: če pogledamo v etimološki slovar pod geslo »etimologija«, vidimo, da je ta beseda pri Grkih pomenila znanost, vednost o dejanskem, o stvarnem.

7 Fran Bradač, Latinsko-slovenski slovar, Ljudska knjigarna, Ljubljana, 1937.

8 Miloš Tavzes (ur.), Veliki slovar tujk, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2002.

9 Senko Karuzo, Vodič po otoku, Naklada MD, Zagreb, 2005, je pri opisovanju življenja na otoku prikazal objektivno stvarnost in hkrati doživljanje nekega kolektiva prav z dosledno rabo prve osebe množine.

10 Cf.: Asja Hrvatin, »Ustvarimo skupnost FSD«, Tribuna: Tehnologija, januar 2012, letnik LIII, str. 15.