Še malo više smo občudovali res lep razgled na reko in mesto in se po ozki in vijugavi »drsalnici« spustili naravnost do hiše, v kateri je med vojno živela junakova stara mati (pa znamenit jezikoslovec češkega rodu – spominska tabla). Hiša stoji na vogalu, spodaj je lokal, zraven je spomenik šestim talcem. Ob spomeniku smo poslušali odlomek iz knjige in predavanje o jezikoslovcu in profesorju, Gašper nas je založil s pijačo in papirnatimi kozarci, iz lokala so prinesli hrano – vegi falafle ali nekaj takega.
Pri Koštialovi hiši. Skupina se je ustavila pred spomenikom. Od tukaj vidimo hišo, v kateri je odraščala Vera. Vera! Tipova babica. Za Klarin roman plen, za tipa nesposobnost. Pisala mi je Klara: naj ji pripravim vse, kar imam o Veri. Na list sem s črnim markerjem napisala Vera. Na list pred sabo sem napisal Vera, Vere, Veri, Vero, pri Veri, z Vero. Kako in kje je mladenka, rojena v dvajsetih letih 20. stoletja, iz tesno povezane ter gmotno dobro stoječe meščanske družine, ki ji niso tuje intelektualne debate, svetovna književnost in klasična glasba, spoznala sina bankrotiranega sodarja in gospodinje, ki je zapustila moža, ker ta ni bil več sposoben preživljati družine – nje in pol ducata njunih otrok? Vere, Veri, z Vero … (121–122) Kakšna spirala implikacije … Mislim tipa, ki misli Vero, a to pomeni, da sama mislim Vero? Kam potem spada Klara? Ta unarni označevalec, od katerega se začne celo sosledje: Klara, ki hoče misliti Vero, rabi tipa, da misli Vero, da bi me zainteresirala, da misleč tipa, ki misli Vero, mislim pravzaprav njo, Klaro. Samo … ta hiša na vogalu … čutim zaradi nje sublimne občutke, ki si jih trenutno ne morem privoščiti. Morda je prav na tem mestu Vera od očeta zvedela, da bo vojna. V hiši so Nemci. Z ograje visi šestero razpotegnjenih trupel. Prizor je primeren za gledalce, starejše od šestnajst let. Vera jih ima sedemnajst. (125)
V hiši živi preteklost, v pritličju sedanjost, s katero smo prišli v interferenco. Iz spodnjega nadstropja – okrepčevalnice – nam je gospod enigmatičnega smehljaja prinesel pladenj vege falaflov in radensko. Presenetljivega vdora čisto drugačnega konteksta smo bili veseli. Iščemo odgovore, zakaj, kako, a je to Gašper naročil? Gašper pa neodziven. Ne vzame nase niti ene iniciative. Scenarij se mora še naprej odvijati brez scenarista. Ne pritožujemo se zaradi tega. Spontano in s potrebo po čudežih smo sprejeli, da smo del detektivke. Za nazaj sem dobila informacije od še ene sopotnice našega sprehoda. Gospa Darja Peperko Golob mi je posredovala povezave, na katerih se dodatno poučim o znamenitemu Ivanu Koštiálu, po katerem je bila leta 1955 poimenovana novomeška ulica, kjer je nazadnje živel in ki danes poteka od Seidlove ceste do mestnega pokopališča ter obsega 46 hišnih številk.
»Ivan Koštiál, po očetu češkega in po materi verjetno nemškega rodu, je bil jezikoslovec, etnograf in prevajalec, ki je kot profesor slovenščine, nemščine, latinščine idr., pa tudi kot knjižničar, služboval v več slovenskih mestih, svojo službeno pot pa je pričel in sklenil v Novem mestu. Imel je sloves ekstravagantnega profesorja, čigar poštenost, pokončna drža in znanje so pri dijakih vzbujali veliko spoštovanje.«[1]
»Posegal je na mnoga znanstvena področja; raziskoval je besedišče, slovaropisje, etimologijo, dialektologijo, imenoslovje, terminologijo, primerjalno jezikoslovje, folkloristiko, frazeologijo, stilistiko, zgodovino knjižnega jezika. Bil je poznavalec večine evropskih jezikov, še posebej baltskih, ukvarjal pa se je tudi s furlanščino, italijanskimi in nemškimi narečji, kočevarsko nemščino, romščino, etiopščino, jezikom glagoljaške književnosti itd.«[2]
Nadaljevali smo nazaj proti mestu in se ustavili malo naprej pri gimnaziji, prebrali odlomek o »prostočasnih morilcih živali« oz. lovcih, na katere je naletel junak (str. 211).
Nadaljevali smo v smeri gimnazije. Vsi so pridni, bere se odlomek, jaz pa v bluzu misli in s tobakom, ki mi gre čez prste. Zagledam se v semafor in njegove opozorilne barve. Kako je možno biti tako odsotnega duha? Slišim bralni glas Domna iz naše skupine: »Desetkrat sem jo prebral in enajstič pozabil.« Ha! Nisem edina.
Tip je naredil sprehod do gimnazije. Semafor je tudi on videl. Oba vidiva iste objekte, samo s to razliko, da naj bi bil on fikcija. Samo, kako je fikcija, če so to isti objekti, ki nas obkrožajo in se nanje referiramo, jih uporabljamo, če je isti pogled? Če je vse to realno, cel ta materialni kontekst, zakaj bi bil tip manj realen od mene? Spet se ta fenomenologija subjektivnega nekako izkrivlja in nagiba v čudno smer. Posežem po objektivni fenomenologiji francoskega filozofa Alaina Badiouja, po kateri naj bi obstajale neskončnosti svetov, ki jih strukturirajo različne logike. Kontekst ustvarja transcendentalna logika in to, kar je neobstoječe danega sveta, je odvisno od transcendentalne stopnje intenzitete njegove prisotnosti glede na določen kontekst, na dani svet. Če smo trenutno v svetu sprehajanja po poteh romana Škrbine, je tip vsekakor obstoječ: beremo njegove misli, pogovarjamo se o geografskih točkah, ki jih je v romanu prehodil … stopnja intenzitete njegove eksistence je veliko bolj obstoječa … od npr. moje. Jaz sem ta, ki tu ne obstaja in sem samo odveč. Misel o legitimnem neobstoju me perverzno pomirja, poskušam se še spomniti asimetrične funkcije reda pojavnosti, ki ji Badiou dodeli fašisti, morilci in živali, čakaj, kaj? Torej Badioujeva funkcija reda, živali, kakšne živali? Živali, morilci fašistov, morilci fašistov živali, fašisti, morilci živali, ja, verjetno je to …
Domen, gimnazija in stran 211:
»Na kratko sem se ustavil kakšnih dvesto metrov naprej: pred gimnazijo. Zgradba je bila videti obnovljena. Na zastavah ob stopnicah pred vhodom je bila napisana neka letnica. Desetkrat sem jo prebral in enajstič pozabil. Mogoče je gimnazija praznovala kak jubilej. Malo naprej sem se postavil k prehodu za pešce in – sam sebi policaj – počakal pri semaforju. Nisem videl, od kod so prišli. Najbrž sem gledal v telefon. Ko pa sem pogledal na drugo stran, je bila tam že druščina uniformirancev. Roko na srce, videti so bili kot fašistični podmladek iz kakšnega filma (s to razliko, da je bilo med njimi staro in mlado, moško in žensko, da njihove uniforme niso bile črne, bile so zelene, in da na špancirju niso imeli orožja). Zamenjali smo strani. S sedeža lovske družine – tako je pisalo na zeleni tabli na sivi fasadi hiše, pri kateri sem stal in od strani škilil nanje – sta prišla zamudnika. V odpetih uniformah sta stekla mimo mene čez cesto k svojim. Preostali člani družine prostočasnih morilcev živali so se medtem pod zastavami pred gimnazijo strumno, samovšečno in za tisto vreme čisto preveč vzhičeno že postrojili v gasilsko fotografijo.«
Še malo naprej smo nadaljevali v moj četrti del …
