Zgodovinarka je povedala nekaj o postaji, njenem nenavadnem imenu (Kandija so Benečani imenovali Kreto, kaj ima to veze z Novim mestom, sem zgrešila ali pozabila) ... Potem smo se odpravili nazaj v mesto, čez most in gor po Kettejevem drevoredu.
Vsako je dobil zemljevid. Vsi so še vedno krasno razpoloženi. Čečkajo po zemljevidu, primerjajo svoje orientacijske sposobnosti, zabavajo se. Panika v meni ponovno narašča. Ne znam tega uporabljati. Sploh ne vem, kje bi začela. Kje je tista točka, ki ti pove »tu si«, rabim navodila. Rabim nekoga, kot je Klara, institucijo Drugosti, na katero se sklicuješ, ko se ne znaš odločiti ali orientirati. Običajno je to kakšen prijatelj, ki je kdo ve zakaj pripravljen biti na razpolago, ko si v kaosu. Tip je imel Klaro in njeno motiviranost, da pride do materiala za roman, ki bi ga izpisal_a (tako si onadva mislita, po moje pa roman pušča odprto vprašanje, kdo bo koga pisal). Samo cena, ki jo plačaš za ta informacijski center, ni tako majhna. Novomeščanka Vanja nam prebere Klarine misli na str. 208–209.
»Ko je prispel, mi je ves paničen, tako si predstavljam, poslal sporočilo: a lahko pogledaš, kje sem? Ravno sem se vrnila s tržnice. A ne moreš sam? sem si mislila. Zdi se mi, da sem šel z napačnim vlakom, se je nadaljevalo njegovo sporočilo. Nemogoče, sem si rekla, čeprav sem mu za hipec verjela. Pripisal je ime postaje. Odložila sem vrečke. Butec je izstopil na napačni postaji. Malo sem še počakala. No, sem si rekla, a boš pogledal na telefon? Nič. Nazadnje sem mu napisala, da je vse v redu, naj gre do križišča in čez most in potem naprej po mojem zemljevidu. Šele takrat se je, tako si predstavljam, pomiril. Kakšen model! sem si rekla. Kako me spominja na nekoga. Le na koga, ženska. Stisnilo me je pri srcu. Zaščemelo notri.«
Ah, Klara, mene je stisnilo pri srcu. Na koga neki bi me butec spominjal! Na totalno butko na postaji, ki še vedno išče svoj orientir. Ampak glas zgodovinarke Mateje Kambič mi pride na pomoč. Govori nam o postaji in imenu Kandija. Končno neka usmeritev, in zgodovinska koordinata prav odlično ustreza mojemu stanju lastne odvečnosti. Za nazaj sem šla preverit vire, ki mi jih je gospa prijazno poslala. Nekateri viri povezujejo ime Kandija z otokom Kandija ali Kreto, novejše trditve pravijo, da je, sodeč po imenu, Kandija »stara vsaj toliko, kolikor je bilo po kandijski vojni med Benečani in Turki v zavesti nekdanjih prebivalcev usidrano ime Kandija za svet na drugi strani vode.[1] Postajno poslopje v Kandiji je bilo zgrajeno leta 1914 in še vedno ohranja prelep interier iz tistega časa. Mestna občina Novo mesto jo je razglasila za kulturni spomenik lokalnega pomena. »Vse postajne zgradbe na tej progi, z izjemo kandijske, so jeseni leta 1943 partizani požgali, njihova obnova pa je po vojni potekala v petdesetih in šestdesetih letih dvajsetega stoletja.«[2]
Premaknili smo se. Sledimo tipu, str. 206:
»S konca 19. ali začetka 20. stoletja sem se potem odpravil v center. Pravzaprav nisem šel takoj v center-center. Prečkal sem most. Nad reko je visela megla. Grič, posut s hiškami, je kronala velika cerkev. Z žic nad cesto in ob vhodu v mesto so bingljali venci in svetlobni grozdi s po tremi ali štirimi okrasnimi modrimi lučmi. Prav bedno, pa zato do električnega števca nekje in do okolja prijazno …«
Na mostu doživim čisto eksplozijo lepote. Novo mesto, ali je možno, da si tako lepo! Reka je prevzela oblake in barve okoliških stebrov, kolorit zelenega in vodnega, oh, ti glupi telefon, ki ne znaš tega ujeti! Občutno boljše volje se končno začnem sproščati. Gašper se je večkrat obrnil. Čutim, da me locira, da nas locira, čeprav je v zanesenem pogovoru s prevajalcem Felixom. Fotkam njuno hojo, v kateri sodeluje Gašperjeva knjiga in papirji prevajalca, ki natančno beleži in primerja, če dejansko mesto sledi mestu iz romana. Njegova prepričanost v Gašperjev roman ne dopušča, da bi bilo obrnjeno. Realnost je lahko zgrešena, ne roman.
Ustavili smo se pri hiši s spominsko tablo, kjer je kratek čas živel Kette (v knjigi omenjen kot pesnik z dvema t-jema), prebrali odlomek, knjižničarka je nekaj povedala o njem (v Novem mestu je bil eno leto, ko so ga vrgli z ljubljanske gimnazije, ampak je očitno naredil precejšen vtis oz. je bil takrat že slaven; zaljubil se je v Novomeščanko Angelo Smolovo in ji napisal pesem Na trgu, katere prvi stihi so zdaj vklesani v vodnjak na mestnem trgu: Noč trudna molči, nezamudna hiti čez mestni trg luna sanjava ... - skratka, Novomeščani so ga posvojili). Malo više gor po drevoredu smo se ustavili pri eni od klopc in prebrali politično nekorekten (meni precej ljub) odlomek o tem, kako je junak romana tam izza debla oprezal za doječo materjo, ki ga je opsovala z gleduhom (str. 207–208).
Luka bere na Marofu: »Skozi drevored sem se počasi vzpenjal po stezi, ki je šla ob žičnati ograji, za katero je bilo prazno šolsko igrišče. Nekoliko višje sem zapazil žensko. Sedela je na klopci med drevesi. Nekaj si je pritiskala k prsim. Najprej nisem videl, kaj ima tam. Izza vlažnega debla sem od strani poškilil nanjo. Odpela je kratko svetlo modro puhovko in privzdignila pulover ali razprla jopico in štruca je spustila srce parajoč glasek. Prizor me je nenormalno prevzel. Ne vem, zakaj. Mogoče zato, ker razen njiju vsenaokoli ni bilo žive duše. Mogoče zato, ker sta bila na ozadju iz zasneženih gričev videti kot prva ali zadnja na svetu. Ko se je dete priklopilo na roditeljičino joško, sem pogledal izza debla. … (Usedel sem se na sosednjo klopco. Bil sem utrujen. Od neprespane noči, od vožnje, od hoje v neznano, od vzpona. Ampak lahko bi se usedel tudi dve klopci naprej. Ženska me je najprej samo ošinila z očmi. Poskusil sem gledati v daljavo. Nekaj minut mi je še šlo, potem pa ne več.) Kaj buljiš? je rekla. Jaz? sem rekel. Ne, tisti zraven tebe, je rekla ženska. Hotel sem ji reči, da je buljenje v ženske joške zdravilno. Najbrž sem to prebral v kakšni reviji, ki jo je Klarina mati čisto slučajno pozabila na pultu ali podtaknila na servirni pladenj v knjižnici. Da bi morali moški pri mojih letih iz zdravstvenih razlogov vsak dan brez izjeme vsaj deset do petnajst minut strmeti v tako čudovito oprsje, kot ga ima ona. Da bi si na ta način življenje podaljšali za pet do sedem let. Da je buljenje v joške priporočljivejše od vsakega fitnesa, teka, plavanja, kolesarjenja ali borilnih veščin. Da bi si s tako redno očesno pregreho ne izboljšali le delovanja srca in ožilja, ampak znatno zmanjšali tudi tveganje za možgansko kap ali srčni infarkt. Če bi mojega očeta doletela ta sreča, ki je mene, da sem dobre četrt ure lahko mirno buljil v njeno nabreklo joškovje, se mu morda ne bi zgodilo, kar se mu je, in bi bil še danes ves možat in zgovoren. Ne bi ga zadela kap in ne bi se preobrazil v senilnega starca. Oprostite, sem rekel. Gleduh! je rekla ona in mi pokazala hrbet.«
Ogledovali smo si klopce v drevoredu, kot da gre za najbolj pomemben znanstveni artefakt ali za prizorišče, kjer se je zgodilo nekaj pomembnega in kriminalnega. Pa saj gresta oba žanra, znanstveni in kriminalni, krasno skupaj. Naš tip je medicinski genij, odkril je zdravilno prakso, ki lahko nadomesti številne kure z dišečo soljo. Ko si izpisujem te stavke, testiram njegove zdravstvene uvide. Prijatelj se mi že lep čas pritožuje, da ga skrbi pomanjkanje zdravilnih učinkov, ki jih prinaša seksualno dejanje. Bral je v nekih člankih. Zamisliš se, kako lahko sploh preživiš brez seksa, ki te ščiti pred takimi in drugačnimi rakavimi celicami, možgansko kapjo, stresnim kortizonom. V odgovor sem mu poslala ta citat, s komentarjem, da mu lahko to pomaga pri bodočih zdravstvenih težavah. Odgovoril je v hipu: kdo lahko sploh tako piše? - Naš genialni Gašper Kralj. - Ampak Gašper Kralj in Tadej Golob nista ena in ista oseba? - Kdo je ta drugi? - On piše neke romane … fikcijo. - Gašper očitno piše medicinske knjige, ne bi rekla, da gre za isto osebo.
Kot vsak resen znanstvenik je tudi naš tip na meji spodobnega in nespodobnega. Opazuje z objektivnim interesom, ki se ne meni za notranjo patologijo. Kaj ni prav Michel Foucault v svojih seminarjih o abnormalnih raziskoval sodnih praks, povezanih s primeri, pri katerih je umanjkal motiv za zločin? Motiv gleduha je za dojiljo več kot jasen in za cel pravosodni detektor perverzij. Toda na prizorišču se ne pogovarjamo o teh znanstveno-kriminalističnih matricah. Pogovor je bolj prizemljen, in sicer, na kateri klopci točno se je odvila ta po Alvininem mnenju politično nekorektna scena: na prvi, pod orjaškim drevesom, ali na drugi? Nekdo je naredil štetje, v romanu se omenjata dve klopci naprej, kjer se je znašel naš raziskovalni voajer. Torej … morala bi biti ta.
Anatomsko seciranje kadra me je pretreslo. Ko sem brala roman, sem požrešno goltala zgodbo in uživala v testiranju lastnega poznavanja človeške psihologije. Tip ima lastnosti take in take, Klara pa te pa te. V brezskrbnosti, ki jo ponuja dvodimenzionalna koordinata knjige, sem brez odgovornosti do romanesknih likov izživljala svoje ideje. Zdaj sem se ozrla na naše dejanje in začutila sram. Skupinski sprehod po Novem mestu, po sledeh romana Škrbine, je dodal zgodovinske skelete, celice konkretnih fizikalnih zakonitosti, krvotok spominov, pred našimi očmi se je ustvarila mesena anatomija Klare in tipa, treta dimenzija je oživela. Tu sta. In sta nesrečna, pa ne zaradi naše raziskovalne dejavnosti, ampak zaradi prvotne pozabe njune ne-le kartonske biti.
Avtor: Magdalena Germek
