Takole: naša četverica se je pripeljala iz Ljubljane in parkirala pred železniško postajo Novo mesto. Tam nas je čakal Gašper s četico Novomeščanov. Vlak iz Ljubljane je imel nekaj zamude, zato smo si lahko v miru ogledale staro postajo od zunaj in od znotraj in Amelia in Magdalena sta jo obilno pofotkali. Prišel je vlak, skočili smo gor in se peljali dve postaji. Izstopili smo na postaji Kandija, tam nas je čakalo še nekaj ljudi. Pa zemljevidi. (Poslušali smo odlomek o tem, kako je junak romana zgrešil prvo postajo in se odpeljal do zadnje (je v knjigi na str. 206.)
Znašli smo se na železniški postaji, ne brez skupinskega dogovarjanja, če je prav, da zavijemo na prvem izvozu desno, ali naslednjem. Nisem sodelovala v kolektivnem odločanju, modro sem prepustila vse svetovanje Alvini, ki je kazala izjemno sposobnost ugotavljanja, kje smo in kam gremo. Če sem kaj ugotovila pri sebi, je natanko to, da vedno svetujem napačno, ko gre za prostorsko orientacijo. V prvem tednu življenja v Ljubljani sem se izgubila v ulici, kjer sem bila nastanjena. Zadostuje samo malo, da se mi spremeni zorni kot in je zame že fenomenologija pogleda in realnosti čisto drugačna. Kot da sem lutkica na mehanizem, ki ga naviješ in potem pustiš strojček, da se rola in giba v smer, v katero si ga postavil. …
Na železniški postaji nas je že čakala skupinica presenetljivo vedrih obrazov. Negotovo sem bežala pred Gašperjevim pogledom (odobravanja?; da smo prišli pravočasno?; da smo sploh prišli?), spomnila pa sem se, da pokimam v pozdrav. Preverjam, kaj se bo zdaj dogajalo. Nek scenarij je morda na delu, ki ga ne poznam. Morda bi se morala prej pozanimati, kakšni so koraki, a nisem imela ne časa ne energije. Navodilo je itak bilo, da se bomo izgubili … Zdaj čakamo na vlak, mi je Amelia razložila. Samo, če vlak pride ob 16.45, zakaj ga že ni? Ali smo prišli prezgodaj? Ne morem preveriti ure, v duhu sem nekje čisto drugje, v dezorientaciji, ki se širi tudi po časovni koordinati. Poskušam najti kanček samozavesti in občutek, da pripadam prizorišču in skupini. Začnem fotkati, to mi bo dalo legitimacijo, ki je ne znam iztržiti s small talkom. Kmalu mi rutinsko klikanje s fotoaparatom mobilnega telefona odpre pogled, ki ga nisem takoj opazila. Postaja je presenetljivo lepa in urejena. Imam jo potrebo spraviti v lepo sliko, ampak mi nikakor ne uspe ujeti tega vtisa pomirjujoče retro in tople scene. Dodam Alvino v kader. Tako je lepa z Gašperjevo knjigo v roki. Spravim se v hipu v cel photo shooting Alvinine privlačne, manekenske podobe. Ugotovim, da bi lahko v kader s klopco, na kateri sedi, dodala še spominsko ploščo pomnika socialistične zgodovine. Vidim, da Amelia počne enako. Opolnomoči me najina enaka potreba: zabeležiti vse, kar se da … in nujno poiskati vodo, sonček je bil že močen, jaz pa še vedno ne vem, kaj me čaka, govori se o le dveh postajah, zame pa je to informacija brez pomena, pričakujem samo še puščavo, v kateri se bomo zataknili. Potreba po vodi nas je pripeljala do strojne sobe z gospodom, ki kontrolira gumbe. Našo pozornost pa pritegne stari stroj izjemnega dostojanstva. Soba, ki združuje konec 19. ali začetek 20. stoletja …
V vagonu je čudovito. Svetlo. Skupina je še vedno dobre volje. Gašper se smeje, nekdo govori nekaj smešnega, ne razbiram njihovih besed, slišim le žvrgolenje in iščem kader okna vagona, knjige in premikajočega se okolja. Vse je tako drugače od izkušnje tipa iz romana. V vagonu ni bilo mraz in okna so bila odprta. Gretje na srečo ni delalo. Ni bilo zasvinjane plastične reže, sedež je bil udoben in noben med nami ni pil vodke in piva (vodka in pivo?, a to je Gašper namenil svojem tipu, kdo tako sploh pije? No, dobro, morda ni Gašper odločal o tem). Ponovno ta nemir v meni, nekaj bom zgrešila, ne bom prepoznala, kdaj moram izstopiti. Ponavljam si, sledi skupini, to pa ja ni tako težko. Zakaj bi prav ti v usodnem (?!) trenutku doživela black out in bodo vsi šli ven, ti ostala, in bodo kmalu ugotovili, da te ni in boš postala samo še problem. Telefon bo itak odpovedal, klicali se bomo v gluhosti, Amelia v paniki, Alvina v skrbeh, Gašper v čudenju, jaz v grozi. Na koga me to spominja … Tip je zaspal malo pred glavno postajo in je izstopil eno ali dve prepozno. Ogroža me usoda nekega tipa iz Gašperjevega romana. Končno smo na postaji Kandija. Na varnem sem.
Avtor: Magdalena Germek
