O knjigi Pšenično zrno Ngũgĩja wa Thiong'a se je literarna kritičarka Aleksandra Gačić pogovarjala z dr. Mainom wa Mũtonyem, profesorjem afriške literature, afriške popularne kulture in politike, ki se raziskovalno posveča tudi vprašanjem postkolonializma, ter afriškim jezikom svahilščini in gikujščini.
Dogajanje v romanu Pšenično zrno (1967) se zgošča okrog trenutka formalne osamosvojitve Kenije. Ta predstavlja osiščno točko, iz katere se avtor zazira v preteklost in obenem razmišlja o prihodnosti. Pri tem na izviren, presenetljiv in prepričljiv način spaja prizemljenost socialnega realizma z mrežo bibličnih referenc in reminiscenc ter simboliko, povzeto iz gikujskega izročila. Roman prek osebnih zgodb vaščank in vaščanov prevprašuje procese revolucionarnega odpora in vzpostavljanja nove politične realnosti, percepcijo in realnost žrtvovanja in junaštva, zapletena razmerja med zvestobo in izdajstvom, zavezanostjo ljubljeni osebi, zavezanostjo družini in zavezanostjo širši skupnosti, pa tudi kazen, maščevanje in odpuščanje.
Ngũgĩ wa Thiong'o (1938) je eden od velikanov svetovne književnosti 20. in 21. stoletja. Pisatelj, ki ustvarja v globalni angleščini in, pionirsko, v svoji domači gikujščini, aktivist, predavatelj in prodoren mislec dekolonizacije, jezikovnih politik in političnosti jezika ter postkolonialnosti in svetovne književnosti.
. . .
. . .
Dogodek je prirejan na vrtu Domačije.
