SDS v primerjalni enačbi razrednih strategij skrajno desnih strank na evropski industrializirani periferiji in njen regresivni rezultat

Ilustracija: Magdalena Germek

Primerjave med Slovensko demokratsko stranko (SDS) Janeza Janše in stranko Fidesz – madžarska državljanska zaveza (Fidesz – Magyar Polgári Szövetség) pod vodstvom Viktorja Orbána so postale stalnica javnega diskurza in medijskega poročanja v Sloveniji pa tudi znotraj Evropske unije. A večina teh primerjav je zavajajočih oziroma pomanjkljivih. Osredotočajo se namreč le na en vidik družbenih projektov, ki jih zasledujejo oz. zasledujeta trenutno vladajoči skrajno desni stranki na evropski industrializirani periferiji, Fidesz in poljska stranka Zakon in pravičnost (Prawo i Sprawiedliwość – PiS) pod vodstvom Jaroslawa Kaczynskega. Javne razprave se ukvarjajo predvsem z bolj ali manj uspešnim podrejanjem državnih aparatov in institucij parlamentarnega sistema interesom vladajočih strank, če ne kar volji njihovih vodij (več o državnih institucijah kot ideoloških aparatih cf. Louis Althusser, Ideologija in ideološki aparati države in drugi spisi). Manj pa je govora o tem, kako se to strankarsko prisvajanje države vpenja v širše razredne razvojne projekte, ki jih te stranke uresničujejo. Prav zato bomo v tem prispevku državne projekte omenjenih skrajno desnih strank postavili ob bok njihovim strategijam akumulacije in deljenja materialnih koncesij delavskemu razredu. Videli bomo, da obe stranki, zlasti pa PiS, postajata vodilna politična predstavnika nove generacije vladajočih razredov in razrednih zavezništev, ki se zoperstavljajo evropskim odnosom med centrom in periferijo s projektom »konservativno partijskega nacionalnega kapitalizma« na evropski industrializirani periferiji. Trenutno vladajočo SDS v ta konservativni razvojni blok le težko umestimo. Zdi se namreč, da si trenutno vladajoča stranka v Sloveniji državnega aparata ne prisvaja zato, da bi zmanjšala prilaščanje bogastva, proizvedenega na domačih tleh, s strani tujega kapitala in da bi zamajala razmerja moči med frakcijami kapitala in družbenimi razredi v prid tukajšnjega prebivalstva. Ravno nasprotno – SDS si prizadeva, da bi kompradorski aparati slovenske »konkurenčne države« še bolj delovali v imenu interesov tujega kapitala in njegovih domačih in tujih institucionalnih zastopnikov. Deluje regresivno, saj poglablja razredni razvojni projekt, ki ga je nastavil domači »tranzicijski« vladajoči establishment v imenu približevanja Slovenije »evropskemu (zahodnemu) klubu« in ki so mu »novi obrazi« v času krize območja evra dali nov (privatizacijski) zalet.[1]

Nacionalno-konservativni obrat na evropski industrializirani periferiji

V evropsko industrializirano periferijo štejemo predvsem države višegrajske četverice in Slovenijo, skupna pa jim je strukturna odvisnost od tujega industrijskega kapitala in izvoza tehnološko srednje zahtevnih proizvodov. Makroekonomske omejitve, ki so bile vpisane v strategijo »širjenja EU na vzhod« in integracijo vzhodnoevropskih držav v EU, so pri periferizaciji postsocialističnih gospodarstev igrale ključno vlogo, saj so onemogočale kakršno koli državno oz. javno vodeno gospodarsko okrevanje in prestrukturiranje, obenem pa so skozi tehnokratske predpise depolitizirale ekonomske odločitve in njihove socialno-ekonomske posledice. Razvoj evropske industrializirane periferije je bil neposredno povezan s specifičnim državnim projektom, v sklopu katerega so se aparati postsocialističnih držav spremenili v »kompradorske« servise za tuji kapital, ki z nižanjem davčnih stopenj, javnimi subvencijami, krčenjem socialne države in prekarno fleksibilizacijo trga dela oblikujejo (tujemu) »kapitalu prijazno okolje«, zlasti izvozno usmerjenim frakcijam (o tranziciji v odvisno »modernizacijo« na postsocialistični periferiji cf. Rastko Močnik, Svetovno gospodarstvo in revolucionarna politika in cf. Franček Drenovec, Kolaps elite. Iskanje normalnosti in naprednosti v majhni evropski državi). Tako se je pod krinko širjenja evropskih integracij na »vzhod« v postsocialistična gospodarstva širilo predvsem gospostvo nemško-avstrijskega kapitala, ki je v zavezništvu s »tranzicijskimi« vladajočimi razredi in s cenovno konkurenčnimi pritiski uspešno ohranjal lokalno delovno silo skromno, uslužno in čedalje bolj izpostavljeno kronični prekarizaciji temeljnih javnoskrbstvenih storitev, kot je zdravstvo, zaradi masovne emigracije višje izobraženih delavcev v centralne evropske države in z njo povezanemu pomanjkanju kadra (o poglabljanju družbenih neenakosti z restavracijo kapitalizma in spravi kot ideološkemu mehanizmu utrjevanja novega političnega razreda v Sloveniji cf. Rastko Močnik, Teorija za politiko).

Tudi Fidesz in PiS sta aktivno sodelovala pri tovrstni neoliberalizaciji postsocialističnih gospodarstev, ki je stroške gospodarskega okrevanja in rasti prelagala na pleča lokalnih delavskih razredov. Obe stranki sta bili namreč na oblasti že v času priključevanja Madžarske in Poljske EU – Fidesz med letoma 1998 in 2002, PiS pa med letoma 2005 in 2007. A ob naraščajočem družbenem nezadovoljstvu s »tranzicijskimi« politikami in njihovimi predstavniki ter ob izbruhu mednarodne krize financializiranega in globaliziranega kapitalizma pred trinajstimi leti sta se obe stranki odločili spremeniti svoje »tranzicijske« razredne razvojne projekte, ki so podpirali oblikovanje tujemu kapitalu podrejene konkurenčne države. Da bi se zoperstavili periferizaciji »njunih« gospodarstev in pospešila njihovo dohitevanje, sta pod vprašaj postavili neoliberalno ekonomsko politiko oz. vsaj nekatere elemente (več o obljubah neoliberalizma in njegovih (ne)uspehih cf. Franček Drenovec, O blaginji in napredku). Dogme o nujnosti »odpiranja gospodarstev« in »odmiku države iz gospodarstva« so del političnoekonomskega ideološkega arzenala, ki so ga centralne države svetovnega gospodarstva s pridom uporabile zato, da bi preprečile kakršen koli potencialni tržnorazvojni preboj gmote industrializiranih gospodarstev iz svetovne (pol)periferije.[2] Centralne države EU pri tem niso nobena izjema. Projekt evropskih integracij je logiko lomljenja klinov zaostajajočim gospodarstvom na lestvi evropskega trga popolnoma usvojil s svojo neoliberalno preobrazbo, ki se je institucionalizirala v regulacijah enotnega trga in evra ter strategiji »širjenja na vzhod« (o gospodarskih politikah evropskih integracij cf. Zgroženi ekonomisti, Manifest; 20 let slepote, o povzpenjanju in nazadovanju gospodarstev na svetovnem trgu cf. Immanuel Wallerstein, Uvod v analizo svetovnih-sistemov).

Prav zato sta PiS in Fidesz po izbruhu mednarodne krize v letih 2007–08 raje pogledala proti »vzhodu«, natančneje k naukom vzhodnoazijskih gospodarskih »čudes« in »tigrov«, ki so se oprli na nacionalno-konservativno politično ekonomijo. Njene začetke navadno pripisujejo Friedrichu Listu, ki je znan kot teoretski utemeljitelj državno vodene pozne industrializacije nemškega gospodarstva v 19. stoletju. List je v svojih delih poudarjal, da lahko periferna gospodarstva (oz. njihovi vladajoči razredi) svoj položaj v mednarodni delitvi dela izboljšajo le s strateško uporabo državne moči in aparatov, ki z aktivnimi in ciljno usmerjenimi intervencijami v gospodarstvo ter s selektivnim ekonomskim protekcionizmom pomagajo domačemu (industrijskemu) kapitalu, da postane mednarodno konkurenčen.[3] Nacionalno-konservativna ekonomska misel tako v ospredje postavlja državo in državne akterje ter njihovo nadzorovanje domačega »razvoja« (o institucijah, nacijah in ideologiji kot družbenem vezivu cf. Rastko Močnik, Tri teorije: ideologija, nacija, institucija, o zgodovinskem razvoju evropskih »nacij« in nacionalističnih projektih cf. Eric J. Hobsbawm, Nacije in nacionalizem po 1780: progam, mit in resničnost).

In prav nacionalno-konservativna miselnost je v ozadju družbenih projektov obeh trenutno vladajočih strank na evropski industrializirani periferiji severovzhodno od Slovenije. Nacionalno-konservativna politična ekonomija ima na Poljskem dejansko dolgo tradicijo, v postsocialističnem obdobju pa so jo razvijali zlasti raziskovalci na Jagelonski Univerzi v Krakovu, ki so skupaj s konservativnimi intelektualci iz Varšave postopno prevzeli snovanje razvojnih usmeritev PiS. Podobno velja tudi za Madžarsko, čeprav so tu nacionalno-konservativni ekonomisti in think thanki institucionalno šibkejši. György Matolcsy, eden najbližjih sodelavcev Viktorja Orbána in od leta 2013 guverner madžarske centralne banke, je zagotovo med najglasnejšimi predstavniki pragmatičnih heterodoksnih ekonomistov, ki je že v času priključevanja Madžarske EU kritiziral liberalno razvojno misel zaradi njenega zapostavljanja  »naroda« in »njegovih interesov«.[4]

1. Partijski državni projekt kot izziv neoliberalni depolitizaciji ekonomskih politik in razmerij moči

PiS in Fidesz sta danes glavna predstavnika nove generacije skrajno desnih strank, ki se zoperstavljajo zlasti tistemu vidiku projekta evropskih integracij, ki zadeva državni nadzor nad gospodarskimi politikami. DNK evropskih integracij med drugim sestavljajo ordoliberalna političnoekonomska misel in njen strah ter mržnja do ljudskih množic, ki bi prek sindikalnega delovanja in/ali strankarskega zastopništva »ovirale« delovanje neizkrivljene konkurence (o strahu pred množicami, ki žene liberalno misel, cf. Tomaž Mastnak, Liberalizem, fašizem, neoliberalizem, cf. Karl Polanyi, Velika preobrazba). Temu genomu se je v času nastajanja ekonomske in monetarne unije pridružil še Friedrich Hayek, ki je menil, da bi evropski kapitalisti in voditelji centralnih držav »svobodno« delovanje trga – se pravi kapitalske svoboščine – najbolje zaščitili z nadnacionalno oblastjo, utemeljeno na (tehnokratskih) normah in pravilih, ki bi ljudske množice odvrnila od mednarodnega povezovanja in solidarnosti.[5]

PiS in Fidesz se tej neoliberalni depolitizaciji ekonomskih politik zoperstavljata s projektom preoblikovanja državnih aparatov, ki »z desne« repolitizira gospodarske politike pod nadzorom vladajoče stranke.[6] Podobne tendence zagotovo opazimo tudi pri SDS. Za razliko od, denimo, ordoliberalcev, ki verjamejo, da morajo biti ekonomske politike »osvobojene« vmešavanja političnih akterjev ter pod izključnim vplivom tehnokratskih teles in odločanja, SDS agresivno in sistematično menja vodje uradov in druge vodilne v različnih državnih podjetjih in institucijah – tudi teh, ki naj bi formalnopravno delovale neodvisno od vlade in njenih vsakokratnih menjav. Taka primera sta direktor Statističnega urada, ki je skladno z zakonodajo vladni posvetovalni skupini odrekel dostop do surovih podatkov o slovenskem gospodarstvu, ter sprememba statuta Družbe za upravljanje terjatev bank. Novi statut kadrovanje v tej instituciji v popolnosti prenaša na ustanovitelja, to je na vlado.[7] Podobno kot PiS in Fidesz tudi SDS omejuje oziroma blokira vpliv civilne družbe, zlasti tistih predstavnikov, ki so kritični do vladnih politik, omejuje parlamentarno razpravo, da o poskusih podrejanja medijskega prostora in sodstva vladajoči stranki niti ne govorimo (o nedemokratični naravi evropskih parlamentarnih sistemov in protislovjih retorike širjenja svobode in demokracije cf. Luciano Canfora, Demokracija. Zgodovina neke ideologije in Izvoz svobode).

Vse tri trenutno vladajoče stranke na evropski industrializirani periferiji si dejansko prizadevajo za nekakšno sodobno različico partijske države – kljub nenehni vojni proti »komunistom« (o realnih ekonomskih in političnih odnosih v času jugoslovanskega samoupravljanja cf. Catherine Samary, Komunizem v gibanju). Ta desnopartijska država sicer formalno obstaja v okvirih parlamentarne demokracije, a dejansko deluje po nareku in volji vodilne stranke. Nedavno se je ta tendenca najočitneje pokazala ravno na Madžarskem, kjer je parlament premierju podelil mandat za delovanje in odločanje mimo parlamenta – ko se je Viktor Orbán tako odločil, mu je parlament kasneje ta pooblastila tudi odvzel. Dejansko med omenjenimi strankami obstajajo pomembne taktično-strateške razlike, kar zadeva konkretno uresničevanje njihovega državnega projekta. Nadzor nad medijskim poročanjem sta si Fidezs in PiS pridobila predvsem s kadrovsko politiko in strankarsko apropriacijo javne televizije in radia. Nasprotno pa se je SDS odločila za neposrednejši napad na RTV SLO in njeno načrtno hiranje v prid krepitve lastnega medijskega aparata pod okriljem strankarskih Nove24 in kmalu tudi Planet TV (o strategijah dvojnih državnih struktur v času nacionalsocializma cf. Ernst Fraenkel, Dvojna država). Tudi nedavna sprememba gradbene zakonodaje je z vidika omejevanja vpliva »ne-naših« družbenih skupin bolj sledila neoliberalni protidemokratični strategiji kot pa partijski. Kljub nenehnemu zgražanju nad preobsežno »birokratizacijo« je vlada v luči snovanja novega oziroma restavriranega razrednega zavezništva z gradbenim sektorjem in strankarskim nadzorom nad investicijsko dejavnostjo gradbeno zakonodajo še okrepila z novimi tehnokratskimi kriteriji, da bi omejili vpliv okoljskih nevladnih organizacij na gradbene projekte.

Današnja PiS in Fidesz pa ne nasprotujeta le neoliberalni depolitizaciji ekonomskih politik, ampak tudi neoliberalnemu reduciranju države na opravljanje vloge regulatornega asistenta trgom in tujim investicijam. Pri njima desnopartijski državni projekt ni (le) stvar volje in ideološkega prepričanja »partijskega« vodje. Stranki sta le vrhovna politična predstavnika mnogo širšega nacionalno-konservativnega omrežja intelektualcev, predstavnikov kapitala in njihovih lobistov, think thankov in ostalih družbenih akterjev nastajajočega vladajočega zgodovinskega bloka, ki desnopartijski državni projekt uporablja kot orožje pri zoperstavljanju evropskim odnosom med centrom in periferijo (in pri krepitvi konservativnih kulturnih norm).

2. Vzhodnoevropska desnica in zoperstavljanje nadvladi tujega kapitala[8]

Četudi imajo Fidesz, PiS in SDS podoben državnopartijski projekt, to še ne pomeni, da so vpeti v podobne strategije akumulacije in razrednih zavezništev, na katerih temeljijo. Fidesz in PiS nadzor nad državnimi aparati uporabljata kot orožje proti periferizaciji njunih gospodarstev in v zadnjem desetletju sta z načrtnimi državnimi intervencijami tudi dejansko zmanjšala moč tujega kapitala in njegovih institucionalnih zastopnikov.

Fidesz, ki je prišel na oblast v času, ko se je madžarsko gospodarstvo soočalo s hudo finančno krizo, se je, denimo, zoperstavil diktatu evropske trojke in namesto strogih varčevalnih ukrepov raje vpeljal strateške »krizne davke« za maloprodajo, telekomunikacije, energetiko, bankam pa davke dvignil do te mere, da so potrojile svoj prispevek v javno blagajno (o evropski trojki in suženjstvu dolga cf. Maja Breznik in Rastko Močnik, ur., Javni dolg: Kdo komu dolguje). Madžarska vlada je v zadnjih desetih letih tudi izpeljala obsežen proces nacionalizacije ostalih strateških sektorjev. Država je odkupila obvezni drugi (privatni) steber pokojninskega sklada, manjše letalske družbe in agroživilska podjetja, vodilno prevozno podjetja, telekomunikacije, tuja energetska podjetja, tržni delež tujih bančnih podružnic pa zmanjšala s »predkriznih« 80 na 50 odstotkov v letu 2017. Podobno je PiS, ki je prišel na oblast leta 2015, »odgnal« tuje bančnike, čeprav v manjši meri kot Fidesz, dvignil davke za tuje multinacionalke, zlasti v bančnem sektorju in maloprodaji, povečal državni delež v zasebnem stebru pokojninskega sklada in energetiki, menedžerjem državnih elektropodjetij pa odredil, da morajo dividende uporabiti za investiranje in sofinanciranje državnih izdatkov, ne pa za polnjenje neproduktivnih žepov upravljavcev in delničarjev.

S tem je PiS med drugim sofinanciral višje izdatke za socialo, povezane z uvedbo konservativnega programa »Družina 500+«, ki je dvignil otroške dodatke za heteroseksualne družine z več otroki in za revne heteroseksualne družine z enim otrokom. V zadnjih letih je poljska vlada tudi znižala upokojitveno starost in vpeljala minimalno urno postavko, ki velja za vse pogodbe o delu, vključno s civilnopravnimi, da bi zmanjšala prekarizacijo delavcev in delavk. Podobno nacionalno patriarhalno spodbujanje rodnosti s socialnimi politikami, ki »privezujejo« žensko populacijo na moške, štedilnik in otroke, vodi tudi Fidesz. Ta je za družine z zaposlenim starši in z več kot enim otrokom uvedel različne davčne odpustke oz. odbitke. Za razliko od PiS, ki v svoje socialne programe redistribucije bogastva vključuje tudi pripadnike revn(ejš)ih družbenih slojev, Fideszov socialni konservatizem zadeva predvsem višje srednje razrede. Orbánova stranka je namreč znana po svoji agresivni protidelavski politiki socialnega nazadovanja, natančneje, hlapčevanja. Lokalnim oblastem je vlada omogočila, da kriminalizirajo brezdomce, zmanjšala trajanje nadomestil za brezposelnost, ukinila dodatke za ljudi z nizkimi prihodki, aktivne politike zaposlovanja pa preoblikovala v prisilne programe javnih del, ki so obvezna za prejemnike socialne pomoči in kjer plačilo ne presega 70 odstotkov minimalne plače.

Te razlike v materialnih koncesijah, ki jih vodilni razredi na Madžarskem in Poljskem »poklanjajo« delavskemu razredu, da legitimirajo svojo »pokrizno« družbeno dominacijo, so delno povezane z različnimi pristopi pri soočanju z gospodarsko najpomembnejšimi frakcijami kapitala, to je nemški industrijski kapital. PiS-ov in Fideszov model grajenja »nacionalnega kapitalizma« namreč (za zdaj) ne zadeva avtomobilske izvozne industrije – in s tem povezane liberalizacije mednarodne trgovine in investicij na evropskem enotnem trgu, ki ji stranki (za zdaj) ne oporekata.[9] Fideszovo ustvarjanje pavperiziranega družbenega sloja, ki je razlastninjeno od socialnih in delavskih pravic, je sestavni del njegovega služenja nemškim avtomobilskim multinacionalkam.[10] V prvih osmih letih vladanja je Orbán tujim vlagateljem namenil dvakrat več subvencij kot njegovi predhodniki v enakem obdobju. Še pomembnejši za krepitev zavezništva s tujim kapitalom so bili znižanje davkov na korporacije in ponavljajoče kratenje delavskih pravic ter napadi na sindikate, ki so vrhunec dosegli z reformo trga dela konec leta 2018, znano kot »suženjska zakonodaja«. Tudi PiS se kapitalu iz avtomobilskega sektorja ni sistematično zoperstavil, vseeno pa vodi konsistentno strategijo razvojnotržnega dohitevanja, ki temelji na domači buržoaziji: z davčnimi politikami in državnimi spodbudami načrtno spodbuja državno vodene centre za raziskave in razvoj ter razvija mali in srednji domači industrijski kapital, ki je usmerjen na proizvodnjo z visoko dodano vrednostjo.

3. Regresivnost SDS-ovega perifernega »business as usual«

Vidimo torej, da Fidesz in PiS s selektivnim ekonomskim nacionalizmom in konservativno socialno distribucijo bogastva načrtno spreminjata razmerja med frakcijami kapitala in družbenimi razredi, da bi zmanjšala politično in gospodarsko odvisnost »njunega« gospodarstva in legitimirala svojo oblast. Zgodovinsko konkretizacijo kapitalističnega sistema, ki nastaja na Madžarskem in Poljskem, bi lahko poimenovali kot »odvisni nacionalni kapitalizem pod taktirko konservativne razvojne partijske konkurenčne države«. Madžarska »različica« tovrstnega kapitalizma je manj radikalna, saj temelji na zavezništvu med partijsko odvisnim domačim finančnim in storitvenim kapitalom ter nemškim avtomobilskim kapitalom. Fidesz svojo gospodarsko in političnoideološko moč gradi na pavperizaciji levoliberalnih članov srednjega razreda in zasužnjevanju ter kriminalizaciji tistih slojev delavskega razreda, ki so »realni producenti« v proizvodnih obratih. Ta razredna spetost tujega industrijskega kapitala, domačih frakcij iz strateško storitvenih dejavnosti in (heteroseksualnih družin) srednjega razreda je nemara povezana prav s tem, da Fideszovega nacionalnega konservatizma zmanjka ravno na točki, ki jo nacionalno-konservativna politična ekonomija in njeni zgodovinski sledilci postavljajo v ospredje strategij tržnorazvojnega dohitevanja perifernih regij in zmanjševanja odvisnosti vladajočih razredov od tujih centrov moči – to je državno vodeno nastajanje domače industrijske buržoazije in konkurenčnega nacionalnega kapitalizma.

PiS pa deluje v tej smeri – četudi v omejeni meri in upoštevajoč makroekonomske omejitve enotnega trga. Vladajoča stranka na Poljskem načrtno izboljšuje produktivne kapacitete domačega kapitala, da bi zmanjšala odvisnost poljskega gospodarstva od uvoza tehnoloških proizvodov in znanj. Tudi »nacionalnost« in z njo povezana partijsko-državna socialna zaščita se pri PiS ne ustavita pri (višjem) srednjem sloju, ampak vključujeta tudi revnejše skupine, zlasti revnejše (in številčnejše heteroseksualne) družine. Medtem ko Fidesz glavnega krivca perifernosti in podrazvitosti madžarskega gospodarstva vidi v »zunanjem vmešavanju« in raznih Sorosih ipd., so konservativni intelektualci PiS šli korak dlje. »Stopnjo razvoja« oz. položaj poljskega gospodarstva na svetovnem trgu so povezali z domačo družbeno strukturo in redistribucijo bogastva med družbenimi razredi, družbeno-socialne neenakosti med regijami in prebivalstvom pa so opredelili za glavno oviro gospodarskega dohitevanja in zmanjševanja odvisnosti.[11]

SDS pa za vse tegobe in krivice razvoja slovenskega perifernega kapitalizma (še vedno) krivi komunistično oblast in njeno domnevno prežemanje slovenske »globoke države«, ki naj bi bila lahko premagana šele z »dokončno osamosvojitvijo« in ustanovitvijo »Druge republike«. S tem ostaja zvesta diskurzivnim in legitimacijskim strategijam, ki so jih desne stranke na postsocialistični periferiji zvesto uporabljale v predkriznem obdobju, ko je med vladajočimi družbenimi frakcijami obstajal konsenz o podrejanju tujim oblastnikom pod okriljem »sledenja navodilom in priporočilom EU«, ne glede na to, h kateremu delu neoliberalnega centra – levemu ali desnemu – so se uradno prištevali njihovi politični predstavniki. Tako nemara ne preseneča, da trenutno vladajoča stranka v Sloveniji od projekta »konservativnega razvojnega partijskega nacionalnega kapitalizma«, ki ga uveljavljajo stranke, s katerimi se SDS rado primerja in katerim se tudi njen voditelj rad priključi, (za zdaj) uresničuje le del, ki zadeva »partijski kapitalizem«, pa še ta bi si prej kot »nacionalno-konservativni« zaslužil oznako »neoliberalno-konservativni«.

Vse bolj se zdi, da SDS brani »periferni business as usual«, kar pomeni neoliberalno zagotavljanje svoboščin za (mednarodni) kapital in nadaljnje poblagovljenje ter komercializacijo storitev socialne države. V tem smislu je trenutno vladajoča stranka bližje češki Ljudski demokratski stranki (Občanská demokratická strana – ODS) in slovaški stranki Svoboda in solidarnost (Sloboda a Solidarita – SaS). Obe podpirata neoliberalno ekonomsko politiko in podrejenost domačih vladajočih razredov in državnih aparatov interesom vodilnih evropskih kapitalskih frakcij iz finančne in izvozno naravnane industrije.[12] V nasprotju s Fidesz in PiS, ki se selektivno zoperstavljata neizvoljenim evropskim institucijam in njihovemu nadzoru nad ekonomskimi odločitvami držav, je trenutna vlada oziroma njen premier Evropski komisiji predlagal poravnavo glede tožbe proti Sloveniji, ker naj bi njeni preiskovalni organi ob preiskovanju sanacije bank posegli v »avtonomijo« ECB. Če bi SDS res zasledovala »suverenističen« projekt po vzoru Madžarske, bi se (vsaj selektivno) zoperstavljala evropskim institucijam kot vrhovnim zastopnikom dominacije tistih frakcij kapitala, ki v mnogočem strukturno določajo razvojno-socialne in politične (z)možnosti slovenskega gospodarstva in ki krepijo pritiske na nenehno nižanje »stroškov delovne sile«, se pravi mezde in z njo povezanih socialnih in delavskih pravic.

To seveda ne pomeni, da SDS trenutne oblasti ne bo poskušala izrabiti za oblikovanje novih razrednih zavezništev znotraj že obstoječih frakcij domačega kapitala in za okrepitev svoje ekonomske baze s strankarsko apropriacijo državnega kapitala (prek državnega holdinga in z nastajajočim demografskim skladom). Gospodarska zbornica Slovenije je že pred samim oblikovanjem vlade veselo pričakovala novo oblast pod vodstvom SDS. Ta ji zdaj poleg obljub o podpori strateškim projektom in subvencij v okviru »protikoronskih« zakonov prihaja nasproti še s Strateškim svetom za debirokratizacijo, ki bo pod vodstvom »davčnega optimizatorja« Ivana Simiča ustvarjal kapitalu prijazno okolje. In prav zato je zelo verjetno, da bo SDS, podobno kot Fidesz, zavezništvo z domačim in tujim kapitalom okrepila z antisocialno politiko nadaljnje fleksibilne prekarizacije zaposlitvenih razmerij in z utrjevanjem načela workfare v podhranjenem sistemu socialne zaščite. Namera o ustvarjanju socialno odvisne in tržno uslužne delovne sile je prišla do izraza že v prvih mesecih nove vlade, ki je pod krinko izjemnih okoliščin in s hvalisanjem o izjemni državni pomoči v prvi »protikoronski« paket vpisala določbo, ki je zavodom za zaposlovanje omogočala, da delavce na čakanju napoti na težaško in slabo plačano delo na kmetije oziroma v kmetijsko-predelovalna podjetja.[13] Obenem je vlada kot prva v Evropi razglasila konec epidemije, s čimer je študente, samozaposlene in revnejše družine, ki so prejemali milostno selektivni (in ne univerzalni) socialni dodatek, pahnila v še večjo socialno ne-varnost.

Velja pa poudariti, da se skrajno desne stranke, ki so trenutno na oblasti na evropski industrializirani periferiji, ne soočajo z istimi strukturnimi omejitvami in političnim kontekstom. V času pred nastopom mednarodne krize leta 2007/08 so samo vladajoči razredi v Sloveniji uspeli dokončati projekt priključevanja domačega gospodarstva evropskim integracijam. Z uvedbo skupne evropske valute in izgubo državne monetarne suverenosti je slovenski periferni kapitalizem postal relativno izjemen predstavnik industrijske periferije območja evra, kar je še poglobilo odvisnost domačih vladajočih razredov in njihovih političnih predstavnikov od nadnacionalnih instanc odločanja v Bruslju, Strasbourgu in zlasti v Frankfurtu (ter Berlinu), zlasti na področju makroekonomskih politik in »razvojnega« manevrskega prostora. Ne glede na svojo uradno politično opredelitev vladajoča stranka v Sloveniji ne more računati na »razvojno« pomoč domače centralne banke, kot to, denimo, velja za Fidesz, ki z intervencionistično monetarno politiko skrbi za stabilnost javnih financ in z njo povezane neodvisnosti od finančnih trgov in od disciplinske asistence mednarodnih finančnih institucij.[14] Odkar je Matolcsy prevzel vodenje madžarske centralne banke, je ta prekinila z monetarizmom in obsesivnim nadzorom nad stabilnostjo cen in valut, ki je pod krinko »neodvisnosti« centralnobančnega regulatorja služila interesom mednarodnega izvozno naravnega industrijskega in finančnega kapitala. Matolcsy je monetarno politiko podredil nacionalno-konservativnim interesom vladajoče stranke in je raje vpeljal številne ciljno usmerjene finančne programe, ki blažijo pritiske tuje konkurence na domači mali in srednji kapital. Slovensko gospodarstvo tudi ne razpolaga z velikim domačim trgom, ki je še zlasti pomemben, ko govorimo o tržnoprebojnih ambicijah PiS in njegovi krepitvi domačih buržoaznih družbenih slojev.

Ne nazadnje, tudi politični kontekst se razlikuje, vključno s primerjalno gledano manjšo konservativno-katoliško usmerjenostjo tukajšnje družbene formacije (o konceptu družbene formacije cf. Lev Centrih, Marksistična formacija). Slovenija je edina postsocialistična država, kjer sta mednarodna finančna kriza in kriza območja evra vodili do nastanka leve politične stranke, ki jasno nasprotuje privatizaciji in zagovarja univerzalizacijo in krepitev socialnega varstva ter ostalih javnih storitev in ki odkrito podpira okoljske in kulturno-liberalne civilnodružbene iniciative. Ne PiS ne Fidesz se pri oblikovanju pokriznih »razvojnih« alternativ nista soočala s podobnim političnim tekmecem, ki bi vsaj diskurzivno lahko pokazal na razredno naravo »alternativnega« projekta, pod katerega so se podpisali konvertirani tranzicijski politični akterji in ki se selektivno zoperstavlja meddržavnim neenakostim, ne pa tudi medrazrednim delitvam.

Zato se za konec lahko obrnemo h Karlu Marxu in njegovemu komentarju na razprave Friedricha Lista, že omenjenega »očeta« nacionalno-konservativne politične ekonomije.[15] Za Marxa je bil List le intelektualni predstavnik nastajajočih buržoaznih slojev v Nemčiji; zanje je dejal, da so filistri, ki nočejo biti izkoriščani od tuje buržoazije, hkrati pa želijo sami izkoriščati domače razlastninjene in pavperizirane družbene razrede. Pripravljeni so torej sprejeti razmerja moči, ki določajo razvoj kapitalizma, a samo toliko, kolikor ustreza interesom njihovega razreda.[16]

Če to opažanje prenesemo na današnjo evropsko industrializirano periferijo, vidimo, da se SDS podreja neenakim razmerjem moči med kapitali na mednarodnem trgu in krepitvi tržne discipline. Vladajoči razredi na Poljskem, in delno na Madžarskem, pa se zoperstavljajo (neoliberalnim) zakonom mednarodne konkurence in izkoriščanju perifernih regij s strani tujih multinacionalk, ne oporekajo pa nadaljnjemu izkoriščanju domačega delavskega razreda s strani nacionalnih buržujev (in njihovih državnih partnerjev). Delavskemu razredu so v najboljšem primeru namenjene nizke materialne koncesije/drobtine prek socialnovarstvenih in/ali davčnih transferjev ter nacionalno-konservativna indoktrinacija v interese nastajajoče domače buržoazije in njihovih državnih predstavnikov prek medijskega in kulturnega aparata. Pomenljivo s tega vidika je, da se partijske spodbude konservativne narodove rodnosti spretno izognejo kakršni koli progresivnosti, ki bi upoštevala razredne delitve in družbene neenakosti med skupinami narodovih družin. Prav tako se nobena od strank ni odločila za dokončen prelom z neoliberalizmom s politizacijo makroekonomskih restrikcij enotnega trga, četudi so te napisane v interesu »že razvitih« centralnih držav in četudi bi si le tako lahko pridobili makroekonomski manevrski prostor, ki je potreben za to, da so kakršni koli dejanski »egalitarni«, »zeleni« in »(ljudsko-)suverenistični« družbeni preboji sploh izvedljivi (več o vprašanju razvoja danes cf. Serge Latouche, Preživeti razvoj: Od dekolonizacije ekonomskega imaginarija do oblikovanja alternativne družbe).

Redakcija: Amelia Kraigher