Mogoče pa le Slumil K’ajxemk’op?*

Grafit v Ljubljani (zgodnja devetdeseta leta). Foto: Barbara Berce

Začnimo optimistično. Na plenarnem zasedanju evropskega parlamenta 24. junija 2021 je 378 poslank in poslancev podprlo resolucijo, ki nalaga državam Evropske unije, naj vsem ljudem zagotovijo dostop do reproduktivnega in spolnega zdravja. (Proti je glasovalo 255 poslank in poslancev, 42 se jih je glasovanja vzdržalo.)

V resoluciji so poslanke in poslanci pozvali države članice, naj varujejo in krepijo spolne in reproduktivne pravice, ki so temelj enakosti spolov in ne smejo biti kakor koli ogrožene. Sprejeta resolucija je pomembna, še več, je zgodovinska in nikakor ne sodi v register birokratizirane evropske politike, ki nas zanima toliko kot včerajšnje vreme. Zaradi tega, o čemer bom pisala v nadaljevanju prispevka, se velja ob tej resoluciji še malo ustaviti.

Najprej poglejmo, kako nedvoumno je evropski parlament presodil, da je treba razumeti njegove pozive: spolne in reproduktivne pravice so temeljne človekove pravice; ogrožanje teh pravic pomeni nasilje nad dekleti in ženskami in onemogoča enakost spolov, ki sodi med najpomebnejše evropske vrednote. Prav nič dvoumen in od različnih interpretacij neodvisen je tudi poziv, naj države članice zagotovijo varen in legalen abortus ter ukinejo davke na vse izdelke, povezane z menstrualno nego. Nekatere države Unije, so poudarili v poročilu,  imajo še zmeraj restriktiven odnos do abortusa in pravico do njega omejujejo na zelo ozke okoliščine, kar pomeni, da ženske prisiljujejo v ilegalno abortiranje ali v to, da donosijo proti svoji volji, kar je kršitev temeljne človekove pravice. Obžalovanja vredno je, pravijo, da nekatere države medicinskemu osebju in ponekod celo celotnim medicinskim ustanovam dovoljujejo, da z uporabo ugovora vesti onemogočajo dostop do zdravstvenih storitev in tako zaradi lastnih religioznih ali njim podobnih prepričanj ogrožajo življenja žensk. Države članice naj zagotovijo širok nabor visokokakovostnih kontracepcijskih sredstev, svetovanje o načrtovanju družine in polno obveščenost o možnostih uporabe kontracepcije. Evropski parlament spodbuja države članice, naj omogočijo celovito spolno in seksualno vzgojo v osnovnih in srednjih šolah, ker ta pomembno prispeva k zmanjševanju spolnega nasilja in nadlegovanja.[1]

Resolucija ni pravno zavezujoč dokument, a besede so bile zapisane in izrečene in stališča je sprejela konservativna in mainstreamovska evropska ustanova. Tudi zato si jih velja zapomniti.

Predrag Matić, vodja skupine, ki je pripravila poročilo o reproduktivnih in seksualnih pravicah v državah članicah EU, na temelju katerega so bili potem na plenarnem zasedanju parlamenta sprejeti zgornji sklepi, je prepričan, da je sprejeto besedilo tako zelo pomembno, ker gre za prvi resen institucionalni upor na evropski ravni proti ogrožujočim konservativnim in regresivnim težnjam, ki se v Evropi tako agresivno uveljavljajo v zadnjem času. Večina evropskih predstavnic in predstavnikov ljudstva je zdaj povsem jasno izrazila svoja stališča o nujnosti varnega in dostopnega abortusa in uresničevanju spolnih in reproduktivnih pravic.

Napadi na te pravice nasploh in zlasti na pravice žensk niso le evropska, so globalna težnja, zato je evropski parlament v ločeni resoluciji, ki se neposredno navezuje na sklepe vrha OZN o prebivalstvu in razvoju iz Nairobija, poudaril, da imajo ženske po vsem svetu pravico do ustrezne zdravstvene oskrbe in do spoštovanja svojih reproduktivnih in spolnih pravic. Začuda so evropski parlamentarci tudi v tej resoluciji uporabili pogumnejše besedišče in v svojo retoriko neposredno in eksplicitno vključili tudi pravico do varnega abortusa. Zato to ni le splošen in nedoločen govor o spolnem in reprodukivnem zdravju. Tudi po tem diplomatskem pogumu si velja zapomniti resolucijo evropskega parlamenta ob 25. obletnici Mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju (ICPD25), ki jo je podprlo 444 poslank in poslancev (182 jih je glasovalo proti in 57 je bilo vzdržanih).[2] Ne smemo namreč pozabiti, da gre za ustanovo, ki je večinsko konservativna in iz katere redko slišimo kaj res pomembnega.

V Evropi se je doslej konservativnemu obratu, ki je veliko širši od zgolj nasprotovanja reproduktivnim in seksualnim pravicam – čeprav so prav te najprej in najbolj neposredno na udaru –, upiralo predvsem gibanje LGBTQIA+ in pa to, čemur nekatere avtorice v besedilih, objavljenih v strokovni in znanstveni publicistiki v zadnjem desetletju, pravijo »evropski feministični projekt«.[3]

Sylvia Walby, ena od najbolj prodornih sodobnih feminističnih sociologinj, v tej zvezi projekt razume kot »niz civilnodružbenih procesov in praks, ki izhajajo iz preteklih diskurzivnih in materialnih virov, a ustvarjajo nove pomene, razumevanja in družbene cilje«.[4] Feministični projekt opredeljuje kot splošno hotenje po spreminjanju družb in družbenih akterjev v smeri enakosti in družbene pravičnosti, ne glede na spol ali seksualno usmerjenost. Čeprav se besedna zveza feministični projekt uporablja v ednini, ga je treba razumeti kot preplet raznolikih konceptualnih idej in ideoloških polj, kar vse vključuje številne in raznovrstne feministične skupine.

Če odštejemo omenjene feministične odzive, lahko še enkrat ugotavimo, da so se družbene vede in humanistika na ogrožanje reproduktivnih in seksualnih pravic povsod, in kajpada tudi pri nas, odzvale razmeroma skromno in tudi pozno. Kakor bi se jih zares ne dotikalo, kakor da gre za manj pomembne reči, ki jih lahko prepustimo parcialnim identitetnim politikam. To je po našem mnenju kar se da resen spregled in spominja na podcenjevanje; treba je, prav narobe, vso pozornost nameniti epistemičnim, diskurzivnim in simbolnim procesom, ki so tu na delu, ker je odnos do žensk in seksualnih manjšin še enkrat več lakmusov papir konservativnega obrata, ki ga pravkar živimo.

V konservativnem obratu so se tematike, povezane s spoli, instrumentalizirale v trdi makiavelistični maniri in se politizirale na strah zbujajoč način. Kakšna ironija, če pomislimo na feministična gesla o nujnosti politizacije zasebnosti in spolnih razmerij s konca šestdesetih let prejšnjega stoletja! Prav zaradi spomina na kulturno revolucijo 1968 in tega, kar je pomenila in kar je povzročila, tu ne govorimo o neokonservativizmu, pač pa o konservativnem obratu; natanko za obrat namreč gre; za nasprotje in za nasprotovanje. Vsi, ki smo dovolj stari, da nam spomin seže v sedemdeseta in osemdeseta leta, pa naj smo živeli kjer koli v Evropi, se zlepa ne bomo mogli spomniti tako izrazitih spolnih binarizmov ali tako kapilarno vsiljene spolno specifične telesne mortifikacije, kakršno zdaj vidimo v vsakem trgovskem centru, ki so si, od Stockholma do Tirane, podobni kot jajce jajcu.

Mislimo, da je kulturna revolucija 1968 na dolgi rok proizvedla paradoksne učinke; ko se je dogajala, so bile politične ambicije predvsem mladinskih in delavskih gibanj, ki so jo sestavljaje, izjemne. Spremeniti so hoteli same centre politične in ekonomske moči, usmerili so se v nemogoče, in jim seveda ni uspelo. Niti en sam politični režim se zaradi njihovih protestov ni spremenil in kapitalistična globalna ekonomija je ostala nedotaknjena. In vendar smo lahko opazovali, čutili in živeli, da so ta gibanja proizvedla močne strukturne spremembe na ravni vrednot, življenjskih slogov in medosebnih razmerij, ne glede na to, ali so posameznice in posamezniki v teh protestih neposredno sodelovali ali ne. Drugače rečeno, pravih učinkov libertinskih gibanj in kulturne revolucije 1968 ne gre iskati na javni sceni, na barikadah ali v političnih parolah, temveč tam, kamor so se utrujeni protestniki in protestnice vrnili, se pravi doma, v zasebnosti in intimnosti, v medsebojnih razmerjih, generacijskih, spolnih in seksualnih. Morebiti lahko šele te spremembe zares generirajo pomembne obrate na javni sceni, zato je teza, ki jo tu ponujamo v razmislek, tale: zdajšnji konservativni obrat, ki je tako močno usmerjen prav proti enakosti spolov in seksualnih preferenc, je odgovor na tektonske premike, ki jih je na ravni medosebnih razmerij povzročila kulturna revolucija 1968. Dva ugovora sta brž na dlani: prvi, da medosebna razmerja niso družbeno relevantna, in drugi, da gre vendar za dogajanja izpred pol stoletja in da je odgovor več kot zapoznel. Vendar pa medosebna razmerja postanejo še kako relevantna, ko se institucionalizirajo v družbenih praksah – takrat postanejo strukturni premiki, ki spreminjajo svet. To je tudi argument, ki pojasnjuje domnevno »zapoznelost«: konservativni obrat je nastal in se razmahnil natanko v času, ko so se začele ideje kulturne revolucije institucionalizirati na visokih (mainstream) ravneh in množično ter globalno. Tej argumentaciji pritrjujejo tudi nekatere avtorice in avtorji, ki mislijo, da je globalna protispolna kontrarevolucija organiziran in povezan odgovor na politike OZN iz devetdesetih let 20. stoletja v zvezi z reproduktivnimi pravicami, vključevanjem spolne enakovrednosti (gender mainstreaming) v vsa pomembna družbena področja in priznavanjem enakovrednosti seksualnih orientacij. Poznavalke mislijo, da je bila pri tem posebno pomembna Svetovna konferenca o ženskah v Pekingu leta 1995.[5] Pojem »ideologija spola«, ki že dolgo plapola na zastavah te kontrarevolucije, pa je leta 2001 iznašel Janez Pavel II., ko je govoril o »zgrešenih konceptih seksualnosti ter dostojanstva in poslanstva žensk«. Papeški svet za družino je bil še natančnejši, ko je pokazal na krivca, na feministično ideologijo z idejo družbenega spola, ki da napačno presoja komplementarno razliko med moškim in žensko in tako ustvarja zmedo na področju seksualne identitete.[6]

Na tem mestu se nam zdi smiselno uporabiti koncept protisistemskega gibanja, kot ga je uporabljal Immanuel Wallerstein,[7] ki je z njim označil močno nasprotovanje zgodovinskemu sistemu, v katerem živimo, vključno z željo, da bi ga strmoglavili. Gibanja za enakost spolov in seksualnih orientacij so protisistemska gibanja, ker nasprotujejo zgodovinskemu sistemu patriarhata. Tega niso resneje zamajala ne feministična teorija in tudi ne najrazličnejša gibanja za pravice žensk in seksualnih manjšin, pač pa to, kar je njihovega uspešno preniknilo v svetovni mainstream, v ekonomske in politične institucije. Kategorija družbeno konstruiranega spola se je v družbeni teoriji pojavljala že na začetku 20. stoletja, gibanja za pravice žensk so bila nemara najmočnejša sredi sedemdestih let, a šele ko je drugačno razumevanje spola postalo močno analitično orodje in kulturna ter civilizacijska dobrina, kar je zgodilo šele v devetdesetih letih 20. stoletja, se je sprožila silovita ideološka kontrarevolucija, ki jo lahko razumemo tudi kot zapoznel odgovor na tektonske mentalitetne spremembe kulturne revolucije 1968.

Ta kontrarevolucija je sistemsko protigibanje. Sistemska protigibanja nastanejo, ko so protisitemska gibanja dovolj uspešna, da vplivajo na javno mnenje o določenih vprašanjih do te mere, da se začnejo spreminjati politike, ki ta vprašanja zadevajo. Ko je nevarnost tresenja obstoječega sistema resnejša, se sile, ki poskušajo ta sistem ohraniti pri življenju, povežejo v sistemsko protigibanje. Njihova ideologija je konservativna, njihova taktika je populistični nacionalizem, njihovi interesi so, četudi oviti v videz kulturnega boja, v resnici partikularni, razredni in globoko ekonomski. To zadnje tudi pojasni, zakaj imajo tako močne politične zaveznike in zmožnost mobilizacije velikanskih sredstev.[8]

V zadnjem desetletju so se množični protesti proti istospolnim porokam, posvojitvam, proti Istanbulski konvenciji in za restrikcije abortusa in omejevanje spolne ter seksualne vzgoje dogajali povsod po Evropi, ne le po njenih »manj razvitih območjih«, kar je sprožilo resne dvome o veljavnosti modernizacijske teze, ki je doslej večinoma pojasnjevala spolno in seksualno konservativnost. Modernizacijska teza je nekako predpostavljala optimistično lineranost emancipatoričnega projekta, kar naj bi pomenilo, da se z nemodernimi odkloni ni veljalo resno ukvarjati ali pa so bili ti omejeni na »manj razviti« evropski vzhod ali jug in je bilo zgolj vprašanje časa, kdaj bodo tam ujeli modernizacijski vlak. Dogajanja od devetdesetih let 20. stoletja pa do zdaj so to ovrgla. Francija, Italija, Španija, ZDA, Indija, Kanada, Nemčija, Avstrija, Malta, pa seveda tudi Poljska, Madžarska, Ukrajina, Hrvaška, Slovaška, Slovenija ... so v tem času problematizirale varen dostop do abortusa. Zanimiva je situacija v Latinski Ameriki. Urugvaj, Gvajana, Kuba, nekatere mehiške zvezne države imajo glede abortusa razmeroma liberalno zakonodajo. Argentina je leta 2020 legalizirala abortus; v nekaterih drugih latinskoameriških državah pa poskušajo omejiti že dosežene reproduktivne in seksualne pravice; ponekod so bili ti poskusi tudi uspešni.[9] Drugače kot v ZDA, kjer je hiter razvoj »alt-right« gibanj in sil zdramil družboslovke in družboslovce, je politična Evropa te znake precej podcenjevala in bolj kot ne čakala, da sami od sebe minejo. Nič ne kaže, da se bo to zgodilo, narobe, opazujemo lahko vse večje mednarodno povezovanje, pravo globalno organiziranost nasprotnikov pravic, zaradi česar je treba opustiti metodološki nacionalizem in evropocentrizem, se pravi, predstavo o tem, kako superiorna je (zahodna) Evropa v primerjavi z drugimi deli sveta, ko gre za reproduktivne in seksualne pravice.

Evropski feministični projekt ima zanimive nasprotnike, najhujši so, tako kot pravi znana šala, njegovi zavezniki.

Prvi med njimi je neoliberalni korporativizem, ki ima deklarativno liberalen odnos do enakosti spolov in seksualne raznovrstnosti. Na drugi strani je konservativni in populistični nacionalizem, ki nasprotuje enakosti spolov in kvir politikam. Obenem pa se konservativna populistična nacionalistična politika samoopredeljuje kot protisistemska, ker nasprotuje neoliberalni hegemoniji in političnim in ekonomskim elitam, kamor uvršča tudi »feministične in gejevske lobije« – še več, v domnevnem zavezništvu med feminističnimi in LGBTQIA+ projekti ter neoliberalizmom vidi zlom tradicij in dekadentno grožnjo nacionalni substanci. Kar feminizem in neoliberalizem povezuje, pravi, je »ideologija spola«, v kateri sodelujejo kapitalisti, levi liberalni politiki in nevladne organizacije. Tak, nekoliko zapleten, a hudo nevaren politični ristanc, pravijo, je globalni vzorec ideoloških bojev sedanjosti in tudi lepega dela prihodnosti. Preteklosti, ne prihodnosti, bomo rekli: to so prikazni iz tridesetih let prejšnjega stoletja, ko sta se fašizem in nacionalsocializem podobno prikazovala kot nacionalistični in hkrati kot protielitistični in protiliberalni gibanji na strani »malega človeka«.

In res, že nekaj časa je tega, kar so neoliberalne korporacije posvojile feministično retoriko, zavzemajo se za pravice žensk in LGBTQIA+. Kot že tolikokrat doslej so emancipatorne elemente zasegli, reciklirali in jih ponujajo v komercialni embalaži za benigno rabo. Postali so sestavni del marketinških strategij, ki mirno sobivajo z lastnim nasprotjem, se pravi s poudarjeno in stereotipno binarnostjo kakšnega otroškega oblačilnega programa in igrač. Če sploh kdo, potem so korporativne politike mojstrice komercialne inkluzivnosti v strategiji »za vsakogar nekaj«. Gre torej zgolj za prodajne prijeme in ne za kakršen koli poklon emancipatornim politikam. Pred kratkim je, denimo, ljubljanska IKEA v oglasnih sporočilih nagovarjala k nakupu mavričnih vrečk, s čimer naj bi prispevali k moči in vidnosti LGBTQIA+.

Za zdaj se zdi, da so na tem razmeroma novem polju ideološkega soočanja korporativne politike močnejše in bolj vidne od politik tistega, čemur smo včasih rekli progresivna levica. Leta 2018, na primer, je sladoledni gigant Ben & Jerry’s promoviral nov sladoled z imenom Pekan se upira, kar je bil njegov »mirni odpor proti Trumpovi regresivni in diskriminatorni politiki z željo po boljši prihodnosti, v kateri bo več enakosti, inkluzivnosti in pravičnosti za temnopolte, ženske, LGBT, begunce in migrante«.[10]

Tako se zdaj levi feminizem sooča z dvema, na prvi pogled nasprotujočima si težnjama: z neoliberalnim diskurzom in politikami, v katerih sta spolna enakost in seksualna raznovrstnost očiščeni vse potencialne radikalnosti in sta postali del benignega, za biznis koristnega korpusa »politične korektnosti«, s čimer se delegitimirajo feministični politični boji, in na drugi strani s sodobnim neokonservativnim populizmom, pri katerem se sam koncept družbenega spola artikulira kot ideološki konstrukt privilegiranih in dekadentnih elit.

To je novost: stari konservativizem se je omejeval na nasprotovanje reproduktivnim in seksualnim pravicam, novi konservativizem ima veliko širše tematsko zajetje in si prizadeva za veliko širšo sprejetost, ker se samopredstavlja kot protielitistično in protiglobalizacijsko gibanje. Nikoli pa kot protikapitalistično. Kapitalizem, pravijo, je treba zgolj reformirati, da bo bolj skladen s tradicionalnimi družinskimi vrednotami. Med te vrednote gotovo sodi družinskosorodstvena »skrb za druge«, kar povsem ustreza neoliberalni privatizaciji reprodukcije, ob hkratnem usihanju socialne države.

Po navadi so ta gibanja poudarjeno nacionalistična in suverenistična in se, tu ni nobenega protislovja, še kako nadnacionalno organizirajo in povezujejo, ker je nacionalistični suverenizem bolj izgovor kakor pa resna skrb za dobrobit naroda ali nacije. Njihova agenda je povsem skladna z neoliberalnimi strategijami akumulacije kapitala, ki pospešeno slabšajo življenjske razmere delavstva, zdaj vse bolj množično razpršenega v svetovni prekariat. Protispolni desni populizem se je po vsem svetu razmahnil prav v času institucionalizacije spolne enakosti, ki pa je bil hkrati čas svetovne ekonomske krize in naraščajoče prekarnosti dela. Ta populizem ne vidi težave v kapitalizmu kot takem in v načinih njegove akumulacije, težava je zgolj »slabi kapitalizem«, ki se ne meni za krščanske vrednote in ga poganjata individualnost in spolna razpuščenost.

A zakaj so ta gibanja tako privlačna in s čem mobilizirajo? Zdi se, da zaradi protikorporacijske in protielitistične retorike, se pravi, ker sprevračajo in zlorabljajo ljudske protisistemske sentimente, prijemljejo pa se s pomočjo psiholoških mehanizmov kompenzacije za domnevne izgube, ki so moške, vse moške, najbolj pa revne bele moške, doletele zaradi domnevno presežnih zahtev po enakosti žensk in vseh drugih socialnih manjšin, od spolnih pa do etničnih in rasnih.

Ponekod se je spolni konservativizem povezal s protikolonialno retoriko; teorija spola naj bi bila zahodni konstrukt, ki ga s pomočjo donacij in razvojnih fondov širijo imperialistične organizacije, kot sta OZN in EU, da bi spodjedle tradicionalne načine življenja avtohtonih ljudstev. Tam, kjer se je to zgodilo, so feministični projekti pod še večjim pritiskom kot v evroameriškem svetu.

Glede na to, da desni populizem cveti tako rekoč povsod, se zdijo neoliberalne korporacije (in njim podložne vlade po vsem svetu) s svojo retoriko o pluralnosti, tolerantnosti, demokraciji in človekovih pravicah manjše zlo, prazaprav sploh ne več zlo, ampak potencialni zavezniki emancipatornih gibanj. Če bo feministični projekt privolil v tako zavezništvo v kateri koli obliki, tvega zgodovinski poraz in zmago identitetnih politik nad pravimi vprašanji, za katera ni nujno, da jim rečemo razredna, zagotovo pa so to vprašanja radikalne reformulacije najprej produkcijskih in potem vseh drugih razmerij v družbi prihodnosti, ki ji ni treba reči socialistična, bo pa morala biti radikalno bolj enaka in bistveno bolj svobodna od sedanje. Glede na kulturno kontrarevolucijo iliberalnih in avtoritarnih gibanj, ki smo ji priče v sodobnosti in katerih simbolno lepilo je prav odnos do enakosti žensk in LGBTQIA+, bo treba čim prej na novo oblikovati zavezništva vseh radikalnih in progresivnih gibanj in s čim manj prevzetnosti formulirati novo družbeno pogodbo – z velikim upanjem in močnimi prizadevanji, da se bo to zgodilo čim manj nasilno.

[Pričujoče besedilo je del uvoda h knjigi Pravica do abortusa, avtoric Ane Kralj, Tanje Rener, Vesne Leskošek, Metke Mencin in Mirjane Ule (Založba FDV, Ljubljana, 2021).]

* Junija 2021 je v Evropo prispela delegacija zapatističnih žensk, otrok, moških, ostarelih in drugih – pa ne zato,  da bi jo osvojili, kot s(m)o pred stoletji osvojili njihove prednice in prednike, pač pa da bi poiskali ljudi, ki si, podobno kot oni, prizadevajo za socialno in politično pravičnost in proti kapitalizmu kot svetovnemu-sistemu, ki take cilje onemogoča. Mariajosè, ena od žensk iz delegacije, je povedala, da se bo dežela, ki ji domačini zdaj pravijo Evropa, odslej imenovala Slumil K’ajxemk’op, kar pomeni Uporniška dežela ali Dežela, ki ne odneha in se ne ukloni.

Viri:

Corredor, Elizabeth, »Unpacking ,Gender Ideology’ and the Global Right’s Antigender Countermovement«, Signs: Journal of Women in Culture and Society, let. 44, št. 3, 2019, str. 613–638.

Datta, Neil, »Tip of the Iceberg: Religious Extremist Funders against Human Rights for Sexuality and Reproductive Health in Europe 2009-2018«, European Parliamentary Forum, Bruselj, 2021, dostopno na: https://www.epfweb.org/sites/default/files/2021-06/Tip%20of%20the%20Iceberg%20June%202021%20Final.pdf (24. 12. 2021).

Gunnarsson Payne, Jenny in Sofie Tornhill, »The enemy’s enemy: feminism at the crossroads of neoliberal co-optation and anti-gender conservatism«, Journal of Political Ideologies, 2021.

Kuhar, Roman in David Paternotte (ur.), Anti-gender campaigns in Europe: Mobilizations against equality, Rowman & Littlefield, London, 2017.

Lešnik, Bogdan, »Spodobnost fašizma in fašizem spodobnosti«, v: George L. Mosse, Nacionalizem in seksualnost, Založba /*cf., Ljubljana, 2005, str. 287–303.

Paternotte, David in Mieke Verloo, »The Feminist Project under Threat in Europe«, Politics and Governance, let. 6, št. 3, 2018, str. 1–5.

Walby, Sylvia, The future of feminism, Polity Press, Cambridge, 2011.

Wallerstein, Immanuel, Uvod v analizo svetovnih-sistemov, Založba /*cf., Ljubljana, 2006.